Zaradi lenobe k vragu poslali vrhunski sejem

Četudi prireditvi, ki se je zgodila prejšnjo soboto v Stari Ljubljani, in organizatorjem, na čelu katerih je stal direktor Rado Stojanovič, so jo poimenovali Ljubljanska vinska pot – Martinovanje v Ljubljani, ne gre očitati skoraj nič in je imenitno uspela, se ta ne more primerjati z nekdanjim Vinskim sejmom, ki se je v Ljubljani rodil leta 1954 in leta 2003 tiho umrl, star 49 let. Prvo jugoslovansko razstavo vin, kot so ga sprva poimenovali, pozneje večkrat nagrajeni plakat zanj je izdelal tedanji vodilni slovenski grafični oblikovalec, arhitekt Uroš Vagaja (njegov je tudi znameniti plakat za pijačo naše mladosti – cockto, na katerem je simpatična frklja s slamico), so pripravili kar na tedanjem Trgu revolucije in v Filharmoniji. Sejmišča, današnjega Gospodarskega razstavišča (GR), Ljubljana še ni imela, imela pa je vizijo, znanje in voljo vinarjev ter mesta, zagotovo pa tudi države, česar danes ne bi mogli trditi. Že naslednje leto je razstava postala mednarodna, se preimenovala v Vinski sejem, obsegala pa je tudi mednarodno ocenjevanje vin.

Klavrni konec

Leta 2003 je organizator Ljubljanski sejem, že pet let prej je Ljuba Kofol na zelo sporen način spodnesla dolgoletnega uspešnega direktorja Boruta Jeršeta in v paketu z njim tudi dolgoletnega vodjo vinskega sejma Staneta Terlepa, deset dni pred predvidenim datumom odprtja preprosto objavil, da sejma ne bo, češ da med vinarji ni zanimanja zanj. Kaj so o tem takrat v resnici mislili vinarji, nismo izvedeli nikdar. Bolj bo najbrž držalo, da se vinskega sejma ni ljubilo nikomur pripravljati niti ga nihče ni znal več delati. Tudi mesto Ljubljana, lastnik GR, županja je bila takrat neopazna Danica Simčič, se je vedlo, kot da komaj čaka, da se znebi še enega sejma. Pomembno vlogo pri agoniji sejma, ki je pred njegovo smrtjo leta 2003 trajala nekaj let, je imela tudi Poslovna skupnost za vinogradništvo in vinarstvo, njen direktor je bil tedaj Janez Vrečer. Ta je pri Kofolovi in njenih na GR izsilil, da so spremenili termin sejma, kar je tudi povzročilo njegovo propadanje. Vsi skupaj, neenotni vinarji, mesto Ljubljana, sejem, poslovna skupnost pa tudi ministri v letih propadanja vinskega sejma, nezainteresirani Franc But (danes veleposlanik v Beogradu), veterinar, ki mu je bilo vinarstvo španska vas, Milan Pogačnik (minister je bil dvakrat, drugič ga je odnesla afera Baričevič) in nasploh nesposobna Marija Lukačič, niso storili nič, da bi Ljubljana, kot glavno mesto vinogradniško-vinarske države, kjer je vinski trg in ki je imela dolgoletno sejemsko tradicijo, imela vinski sejem.

Krivci za propad med ljudstvom izjemno priljubljene prireditve, ki se je spominjajo generacije Ljubljančanov, ob odhajanju poletja in prihajajoči jeseni pa so jo množično obiskovali tudi Slovenci od drugod, so kot opravičilo za likvidacijo sejma postavili tudi tezo, da ima ta premalo obiskovalcev, in zahtevo, da bi jih moralo biti vsaj 30.000. Hja, ta teza še danes težko zdrži. Kljub vsem trudu in uspešnosti Stojanoviča in njegovih (v organizacijsko ekipo je potegnil tudi novinarko in urednico, specializirano za enologijo in kulinariko Nino Levičnik) – Ljubljansko vinsko pot je prejšnjo soboto v Stari Ljubljani obiskalo okroglih deset tisoč ljudi, prav gotovo pa Festivala vin, ki bo prihodnji teden v četrtek in petek v hotelu Union, ne bo obiskalo trikrat toliko vinoljubov, še zlasti ker bo za vstop treba plačati vstopnino, kar velja tudi za pokušino vin ...

Partija in Demos

Ni pa šel k vragu samo Vinski sejem, tudi mednarodnega ocenjevanja vin nimamo več, zadnjič je bilo pod vodstvom uglednega enologa iz Kopra Iztoka Klenarja, leta 2009. Še predlani je tedanji direktor GR Ante Madjar, ki ga je župan Zoran Janković prek nadzornega sveta lani odžagal, ne zaradi sejma, temveč – uradno – nekrivdno, zaradi nedoseganja pričakovanih poslovnih rezultatov, ponosno razlagal, da imamo najstarejše in najuglednejše vinsko ocenjevanje na svetu, ki spada med deset najelitnejših na zemeljski obli. Resnici na ljubo je treba povedati, da je ocenjevanje v zadnjih desetih letih z nestrokovnim in s podcenjujočim odnosom organizatorjev zapravilo večji del ugleda, ki ga je imelo v devetdesetih letih in še prej, ko ga je vodil legendarni enolog, prof. dr. Dušan Terčelj.

No, takrat so bili tudi direktorji drugi: Leopold Krese (1915–2001), ki je na sejmišču za Bežigradom oral ledino, pri njem se je kot mladi ekonomist zaposlil Borut Jerše, ki je pozneje, ko je postal komercialni direktor, pripeljal Staneta Terlepa, ta je dolga leta pripravljal in uspešno vodil Vinski sejem. Toda to še ni vse: Kresetu, po partizansko imenovanemu Jošt, bil je majhne postave in izjemno radoživ, je štango držala partija, Jeršetu pa prva leta samostojne Slovenije ljubljanski župan Jože Strgar, predsednik Demosove vlade Lojze Peterle in prvi kmetijski minister nove države Jože Osterc. »Čeprav sem bil v nekdanji Jugi v partiji, to ni nikogar od njih zanimalo, čeprav so bili iz druge politične opcije. Ti trije so v dveh letih naredili za sejem več kot vsi eldeesovci, eselesovci in še kdo pozneje skupaj,« pove Jerše, danes upokojenec, a kot predsednik Ribiške zveze Slovenije aktiven pri vodah, sladkovodnih ribah in športnem ribolovu.