Ljubljana – Zadnji dogodki na Hrvaškem, vključno z odločitvijo tamkajšnjega Sabora glede uveljavitve zakona o ekološko-ribolovnem pasu (ZERP), vnašajo nemir tudi tostran meje. Kljub temu pa profesor mednarodnega prava dr. Miha Pogačnik meni, da se Sloveniji glede tega ni treba preveč vznemirjati, kaj šele, da bi ji začeli popuščati živci. Poudarja, da gre za zadevo, v katero je Hrvaška po svoje vpletla celotno Unijo, nič manj njeno komisijo, seveda pa tudi sosednji članici Unije, Slovenijo in Italijo.
»Sprejetje odločitve glede uveljavitve ZERP najpozneje 1. januarja 2008 ali celo prej po moji oceni pomeni ponovljeni položaj, ko ima Republika Hrvaška težave z razumevanjem že dogovorjenega. Podobno je bilo tudi pri uveljavitvi ribolovnega dela Sopsa, še bolj vpijoč primer pa je ignoriranje 7. člena priloge C sporazuma o nasledstvu, kjer na primer Hrvaška določbe o deviznih prihrankih ne obravnava kot del sukcesije. Gre torej le za nov primer v vrsti podobnih. Vsekakor je treba zdaj upoštevati, da se je Hrvaška po številnih zahtevnih pogovorih junija 2004 v Bruslju zavezala, da tega pasu ne bo enostransko razglasila in tako prizadela interesov članic Evropske unije. Sodeloval sem pri teh pogovorih in vem, kako so potekali. Hrvaško ravnanje je negacija tistega, kar je bilo takrat dogovorjeno v Bruslju,« poudarja dr. Miha Pogačnik.
Kaj pa mednarodnopravna ocena takšnega dejanja? Kot meni dr. Miha Pogačnik, v tem primeru ne gre več za vprašanje zunanjepolitične verodostojnosti, saj se je nekaj podobnega zgodilo že pri sporazumu Drnovšek-Račan. Pogačnik pravi: »Po moji oceni gre za jasen formalni odklon od sprejetih in veljavnih obvez Republike Hrvaške. Ni mogoče govoriti o nekakšnem vrednostno zavrženem dejanju. Ostanimo pri trditvi, da gre za kršitev sporazumno sprejetih obvez. V mednarodnem pravu se suverene države sporazumevajo sporazumno, zato se od njih še toliko bolj pričakuje, da se bodo dogovorjenega tudi držale. Po moji oceni je to lep primer starega načela pacta sum servanda, to je načela dobrovernega spoštovanja sporazumno sprejetih mednarodnih obveznosti, ki je eno temeljnih načel mednarodnega prava, zapisano tudi v temeljni listini OZN in drugih pomembnih dokumentih.«
Po Pogačnikovem mnenju je treba oceniti tudi razmerje med Hrvaško in EU – vendar v tem primeru niti ni pomembno vprašanje ribištva, čeprav utegne prav takšno ravnanje povzročiti precej težav tudi pri zapiranju pogajalskega poglavja na to temo. »Unija je skupnost držav, ki spoštuje vrednote vladavine pravne države, spoštovanje sprejetih obveznosti pa je eden temeljnih elementov, ki zagotavljajo in vzdržujejo pravno državo. Z neizvajanjem sprejetih obveznosti Hrvaška krši celo lastno ustavo. V njej imajo celo lepše kot mi zapisano, da so sprejeti mednarodni sporazumi sestavni del pravnega reda Republike Hrvaške. Zadeva je lahko še zapletenejša, saj gre za razumevanje koncepta pravne države, kar pa je spet eden od pomembnih vrednostnih pogojev, ki so zapisani že v pogodbi o ustanovitvi Unije. To pomeni, da ni mogoče razpravljati le o zakonu o ekološko-ribolovnem pasu ali ribolovu, saj se takšen vzorec ravnanja lahko vzpostavi še na drugih področjih.«
Več v torkovem tiskanem Delu