Tiskane izdaje
Ni prvič, da je kakšno javno naročilo tako dolgo razburjalo domačo javnost, kakor jo še vedno operacijske mize. Ministru Bručanu se je vsaj začasno odvalil kamen s srca, toda takšnih skal je še na tisoče. Vlada je zaradi operacijskih miz sprejela predpis, ki bo pomagal zaključiti še kakšno naročilo, a je v bistvu intervencijski, torej izreden, in ji daje pristojnosti (upajmo, da tudi politično odgovornost) na področju, kjer bi vse moralo potekati pregledno, zakonito in hitro.
Predlani so javna naročila davkoplačevalce stala 493 milijard tolarjev, samo pri naročilih velike vrednosti pa so bile končne pogodbene cene višje od ocenjenih za 37 milijard tolarjev. Približno toliko, kolikor znaša zdaj za vlado tako zagaten izračun izpada javnih prihodkov, če bi znižala davke na dohodke.
Po drugi strani prejema Državna revizijska komisija vsako leto več zahtevkov za revizijo oddaj javnih naročil. Lani skoraj 500, pred petimi leti pol manj. V prid pritožnikom jih delno ali v celoti reši približno polovico. K temu dodajmo, česar seveda ni mogoče izrecno dokazati, da nekateri znaki potrjujejo bojazen, da mnoga nepravilna ali komu na kožo pisana javna naročila zlasti v lokalnih skupnostih ne dočakajo pritožbe. Zato ne zadostuje samo splošno negodovanje zaradi dolgoletnega kupovanja operacijskih miz. Na splošno in v vseh primerih bi bilo treba zagotoviti bolj preudarno in pošteno zapravljanje denarja davkoplačevalcev.
Od tega pa smo še daleč. Državna revizijska komisija ima vrsto nalog, tudi tiste s področja smotrne porabe javnih financ. Toda na svoji spletni strani se komisija državljanu najprej predstavi kot zaščitnica zasebnega kapitala, ki hoče njegov denar: "Državna revizijska komisija (…) je organ (…), ki zagotavlja pravno varstvo ponudnikov v vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil."
