Tiskane izdaje
»Zlasti po letu 2000 smo v Sloveniji imeli velik porast prehranjenosti otrok. To je trajalo do leta 2010, ko je število debelih v primerjavi z letom 1989 poraslo za kar 300 odstotkov. Nato pa se je trend obrnil. Smo edina država v Evropi, ki ji je uspelo zajeziti naraščanje debelosti med otroci – zdaj se že peto leto zmanjšuje,« pojasnjuje Gregor Starc, profesor in raziskovalec s fakultete za šport.
Skrajnosti, ki jih prej ni bilo
Starc nasprotno trdi, da smo »edina država v Evropi, ki ji je uspelo zajeziti in obrniti trend debelosti. Čeprav je bilo videti, da bomo imeli leta 2050 že polovico otrok s čezmerno telesno težo, smo zdaj v precej boljšem položaju.« Razmere so se po njegovem začele izboljševati leta 2010 zaradi vpeljave zdravega življenjskega sloga v osnovne šole. »Dobili smo dve uri dodatnega gibanja v šoli, kar pomeni zelo veliko, saj so se začele popravljati tudi telesne sposobnosti otrok. Ta trend je še hitrejši kot padanje deleža debelosti. Se pravi, da imamo pri nas tudi debele otroke, ki so telesno zelo dobro pripravljeni.«
Nekatere druge evropske države, ne vse, so začele sporočati, da se je tudi pri njih trend rasti debelosti začel ustavljati, navaja Starc, ki je tudi svetovalec Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) v Iniciativi za nadzor debelosti otrok (COSI). »Poudarjam ustavljati, ne padati kot pri nas. To mi povedo kolegi v skupini SZO, kjer delam. To so neuradni podatki, SZO jih zbira le vsaka tri leta. Večina evropskih držav nima podatkov za celotno populacijo, tako kot jih imamo mi. Edina, ki se je pred časom izpostavila, je bila Francija, ki je razglasila, da so ustavili rast debelosti, a ko so kasneje proučili podatke, so ugotovili, da so se stvari izboljšale le med bogatejšimi.« Pri nas pa naj bi se razmere izboljšale tudi v deprivilegiranih okoljih.
Opozarja pa, da generalno gledano debelost upada, a se pojavljajo skrajnosti, ki jih prej ni bilo. »V osnovni šoli imamo že v petem razredu stokilogramske otroke. Ko smo v 80. letih začeli izpolnjevati športne kartone, je bilo kot največjo mogočo telesno maso vpisati 99,9 kilograma. Zdaj je možnost vpisa trimestne številke.« Takšna so tudi opažanja Magdalene Urbančič, pediatrinje in vodje Šole zdrave prehrane in zdravega načina življenja iz Šentvida pri Stični: »Zadnja leta se pojavljajo primeri ekstremne debelosti, kjer je teža še enkrat večja, kot naj bi bila – stoodstotni suficit teže! –, česar prej pri nas ni bilo.«
Siva cona
Leta 2009 je bilo čezmerno težkih 19,6 odstotka otrok, lani pa 18,2 odstotka. »To je velik premik, če upoštevamo, da naša raziskava zajame 96 odstotkov populacije ali v povprečju 160.000 otrok na leto. Debelost pa je v istem obdobju padla z 7,3 na 6,6 odstotka. Imamo veliko skupino otrok, jaz jim rečem siva cona, ki imajo veliko telesno maso, gibalno pa so izjemno sposobni. To so robustni otroci. Takšni so tipični za posavsko regijo. Ravno zato lahko v skupini debelih otrok odvzamemo najmanj pet odstotkov, ker niso zdravstveno in gibalno ogroženi. Ko jim nadenemo merilnike gibanja, vidimo, da so v 96 odstotkih z lahkoto dejavni 60 minut na dan, čeprav so debeli.«
Čeprav je Starc svetovalec SZO, je do njene politike kritičen: »Podatki, po katerih so bili izdelani mednarodno primerljivi kriteriji, so zastareli, še iz 70., 80. let. Primerjava pri trinajstletnikih pa kaže, da se je višina otrok v zadnjih 70 letih povečala za 11 odstotkov, masa za kar 40. To je vse v mejah normale, saj slovenski otroci danes hitreje prehajajo v puberteto. Če so deklice takrat dobivale menstruacijo pri 11, 12 letih, jo zdaj pri devetih ali desetih. Zato so se tudi obdobja hitre rasti zamaknila navzdol. Vsi otroci pa, preden vstopijo v puberteto, postanejo buckasti (pred obdobjem aktivne rasti, saj njihovo telo shrani energijo, ki jo potem porabi za rast). Če bi bili pošteni, bi morali naše enajstletnike torej klasificirati v kategorijo 13-letnikov. Odstotkovna slika bi bila potem opazno drugačna in bi imeli še precej manj debelih, kot zdaj kažejo podatki.«
Nujno pred puberteto
Začetek čezmerne hranjenosti in debelosti je pogosto povezan z nezdravimi prehranskimi navadami v družini, v obdobju mladostništva pa je pretirano hranjenje povezano z iskanjem nadomestkov in ugodjem, ki ga uživanje hrane prinese, ugotavlja Magdalena Urbančič. V Stični vsako leto pomagajo shujšati približno 350 otrokom. »Tisti, ki imajo le čezmerno težo, to je 20 do 25 odstotkov nad idealno – ta je določena glede na višino in starost po tabelah –, lahko želeno težo dosežejo že v enem letu,« poudari Urbančičeva. »Otroka je nujno vključiti v program še pred puberteto. V tem obdobju njegov organizem sporoča, da potrebuje več hranilnih vrednosti, in če nima izdelanih prehranjevalnih navad, gredo kilogrami le še navzgor.«
V Šentvidu pri Stični se s hujšanjem otrok ukvarjajo že več kot 25 let. Poleg zdravnikov in medicinskih sester, ki skrbijo za šolo prehrane, se z otrokom ukvarjajo še delovni terapevti, psihologi, fizioterapevt in športni pedagog, ki otroka naučita, kakšne in koliko telesnih dejavnosti potrebuje, a brez aktivnega sodelovanja staršev ni uspeha. Včasih je veljalo, da debeli otroci prihajajo iz bogatih družin, danes pa so odvečni kilogrami povezani z vsemi socialnimi skupinami. »Celo nekateri starši, ki so izgubili službo, ne kuhajo doma, ampak jedo hitro prehrano. Izgovarjajo se, da je kakovostna hrana danes draga, a od zelja se ni zredil še nihče. Otroci se prenajedajo tudi zaradi dolgočasja,« pripomni Magdalena Urbančič.
