Zaveza, katere 
koristi žanjeta 
potrošnik in kmet

Posamezniki, ki so že konec februarja razmišljali, da bi se vključili v sistem partnerskega kmetovanja na ekološki kmetiji Studen, so lahko na blogu mojekovrt.blogspot.com spremljali rast pridelkov, ko je stebelca česna še prekrivala polmetrska snežna odeja in so semena še klila v toploti Studnove dnevne sobe. V naslednjih tednih so se prek blogerskih zapisov in fotoutrinkov seznanjali, kako se na kmetiji bijejo z muhastim vremenom in lovijo roke, da bi jim od začetka junija do začetka decembra lahko vsak teden napolnili zabojčke s svežo, ekološko pridelano zelenjavo. S premljali so, kako pred nizkimi pomladnimi temperaturami drhti zelje, kako se skozi razmočene brazde prebijajo stebelca čebule in korenja, kolikšno glavo je naredila solata dva tedna pred prodajo, kako drobcen je prvi krompir in kako v tunelu »odraščajo« sadike paradižnikov, paprike in čilija. A v četrtek, tretjega junija, je bilo vse nared. V polovičnih zabojčkih so jih čakali kilogram solate, kilogram mladega krompirja, dve nadzemni kolerabici, 200 gramov sveže špinače, 100 gramov mlade čebule, 100 gramov mladega česna, šopek zelišč iz peteršilja, luštreka in majarona. V polnem zabojčku je bilo vsega približno enkrat več.

Družinska kmetija Studen je bila ena prvih ekoloških kmetij v Sloveniji. Z ekološkim pridelovanjem hrane se ukvarja od leta 1997 in svoje izdelke trži pod blagovno znamko Biodar, ki zagotavlja, da so pridelani in predelani po standardih Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije. Čeprav z 20 hektari obdelovalnih površin spada med srednje velike kmetije – za evropske razmere pa je majhna, bolj vrt –, je ena redkih tržnih ekokmetij pri nas, večina jih je samooskrbnih. Krompir, buče in zelje prodaja največjemu trgovcu z živili v Sloveniji, druge pridelke trgovinam s ponudbo ekoloških živil in na ljubljanski ekotržnici. S presežkom pridelkov zalaga Zeleni zabojček, ki dostavlja ekološko sadje in zelenjavo na dom v širši ljubljanski okolici, letos pa je začela poskusno izvajati tudi partnersko kmetovanje.

Kmetu socialna varnost, potrošniku cenejša ekološka živila

»Ni nam težko prodati, temveč vse pravočasno narediti,« navede razlog za skok v nove vode Peter, ki je po izobrazbi sicer »skoraj« diplomirani inženir elektrotehnike. »Lahko bi deset ur na dan računal daljnovode in elektrarne ter hodil po Evropi, vendar sem raje zunaj kot za računalnikom.« Tina, ki mu pomaga, je kmetijstvo študirala in nekaj časa na terenu opravljala kontrolo neposrednih kmetijskih plačil. Nato se je lani odločila za premor in si doma uredila vrt. K Studnovim je prišla »preko poznanstev na ekosceni«.

Partnersko kmetovanje je svojevrsten način skrajšane verige prodaje in distribucije ekoloških živil. Kmet in potrošniki se povežejo in pred setveno sezono sestavijo skupni seznam pridelkov in količine, ki jih potrebujejo. Ko določena vrsta zelenjave dozori, jo kmet pobere in vsak teden razdeli na toliko enakih delov, kot je potrošnikov. Ti izdelke bodisi prevzamejo na dogovorjenem mestu bodisi pa jim jih kmet dostavi na dom. Takšen način potrošnikom olajšuje dostop do visokokakovostnih živil po nižjih cenah kot na ekotržnicah in v trgovinah, kmetu pa poenostavlja organizacijo dela, zagotavlja višje plačilo in posledično večjo socialno varnost. Na ravni lokalne skupnosti sistem partnerskega kmetovanja krepi lokalno ekonomijo, povezanost mesta in podeželja, prispeva k pozitivnemu okoljskemu odtisu z do okolja prijaznejšimi kmetijskimi praksami in občutno manj uporabljene embalaže, vrača tradicionalno kulturo v pridelovanje hrane in zagotavlja prehransko varnost, ki je zaradi zmanjševanja deleža samooskrbe tudi pri nas vse bolj aktualna.

Partnersko kmetovanje se je kot odziv na zaskrbljenost potrošnikov glede varnosti živil in urbanizacije obdelovalnih površin razvilo v 60. letih v Nemčiji, Švici in na Japonskem. Iz Evrope se je v prvi polovici 80. let preselilo in zacvetelo v Združenih državah, od koder se je spet vrnilo in razširilo po Evropi, najbolj v Veliki Britaniji in Franciji. Zlasti v slednji, ki si jo je za vzor vzela Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije, ima sistem močno socialno noto, saj ekološki kmetje, med katerimi je tako kot pri nas veliko malih, vanj angažirajo brezposelne in mlade. Poleg tega je med kmeti veliko izobražencev, ki so se zasitili svojega dela in si zaželeli delati z zemljo. Toda Petru s socializmom obarvan pristop ni blizu, saj ga samoomejitev na pol hektara obdelovalne zemlje preveč spominja na zemljiški maksimum prejšnjega sistema, ki je zatrl slovenskega kmeta in zavrl njegov razvoj za 50 let. »Francozi so Francozi. Ko nehajo delati, igrajo frulico in pijejo. Mi smo Gorenjci, mi delamo.«

Enakopravna porazdelitev 
nagrad in tveganj

Medtem ko v Franciji kmet pridelke samo nabere in pripelje na dogovorjeno mesto, razdelijo pa si jih potrošniki sami, Studnovi vsak četrtek pripravijo zabojčke za znane redne kupce, da jih pridejo iskat na kmetijo. Podobnost s francoskim sistemom je le ta, da vse, kar zraste na za to namenjenih parcelah, razdelijo med potrošnike. Porazdelijo pa se tudi tveganja, če pridelka ni dovolj. Tako v prvem septembrskem zabojčku ni bilo črne redkve, kasneje pa zaradi neprimerno večjega povpraševanja od ponudbe vsi potrošniki niso dobili bučk. Je bilo zaradi tega kaj slabe volje? »Zato pa povsod [v določilih partnerskega kmetovanja, ki so jih oblikovali Studnovi] piše, da kolikor je, toliko damo,« odreže Peter. »Pridelkov ne moremo načarati čez noč kot trgovci, ki enostavno skočijo v Padovo.«

Potrošniki so se morali pred vstopom v partnerstvo s Studnovimi odločiti, ali jim bodo na kmetiji sami sestavili zabojček glede na količino pridelanega ali pa si bodo njegovo vsebino določali sami glede na razpoložljive pridelke za določen teden, o katerih so predhodno obveščeni na blogu. Povedati so morali tudi, ali bodo prejemali poln ali polovični zabojček. Cena prvega je šestnajst, drugega osem evrov, potrošniki pa znesek poravnavajo vsak mesec. V tujini kmetu plačajo za celo sezono vnaprej, vendar je za to najprej treba pridobiti njihovo zaupanje, prvo leto pa to še ni mogoče, je realen Peter.

V obeh velikostih zabojčkov je izbor pridelkov takšen, da je iz njih mogoče »kaj pametnega skuhati«, zatrdi Peter. Toda prizna, da je polovične zabojčke težko zapolniti s čim bolj raznoliko ponudbo, težave imajo tudi z določanjem primerne količine določenih pridelkov. »Najprej smo dajali nekoliko preveč krompirja. Zunaj mesta smo bolj navajeni nanj, meščani pa na špagete. Je pač prvo leto in se učimo.«

Cilj: ponudba sadja in zelenjave

O svojih potrošnikih Peter in Tina še bolj malo vesta. »Veliko je družin z majhnimi otroki, starejših, pa tudi mladih, kar me preseneča,« pove Tina med nabiranjem paprike. »Niso ravno povprečni, imajo neko drugačno idejo. Drugače pa so prijazni, razumni, vračajo zabojčke. Vsi delajo in živijo v Ljubljani, le ena gospa je iz Kamnika. Dva imata svoj vrt in pri nas le dokupita, kar jima manjka,« nekaj več podatkov natrosi Peter. Njihov glavni motiv je dobiti ekološko pridelano in sveže. Posebnih zahtev nimajo, »saj marsikdo ne ve, da obstaja še kaj drugega kot klasični paradižnik, krompir in paprika. Za nekatere je čista eksotika že buča hokaido, pa jo imamo že deset let. Videli bomo, kako se bodo odzvali na pak čoj.« Peter, še bolj pa Tina namreč rada eksperimentirata z »alternativnimi« rastlinami, a le v lekarniških količinah. Kljub ne najbolj naklonjenemu ljubljanskemu podnebju jima uspevajo podzemeljski mandelj, ingver, andsko jabolko, sladki krompir, topinambur ... Ker večina potrošnikov ne ve, kako naj bi pripravili te eksote, Tina in nekateri drugi na svojem blogu objavljajo tudi recepte.

Trenutno Studnovi zabojčki obsegajo samo zelenjavo, čeprav so lahko potrošniki sredi septembra dodatno kupili domače slive in slivovo marmelado, sveže stisnjen jabolčni sok, jajca, suh fižol, moko in žita. Vendar bi Tina rada pridelovala tudi sadje. Zato, pa tudi ker Studnovi večino obdelovalnih površin okoli domačije najemajo, Tina in Peter iščeta novo lokacijo za kmetijo. »Za partnersko kmetovanje je najboljša kombinirana ponudba: sadja, zelenjave, mleka in mlečnih izdelkov, mesnih izdelkov, žit, medu, kruha, gob, čajev, zelišč ... Možnosti je ogromno,« našteva Tina. »Toda za to je potrebno sodelovanje med kmeti, tega pa ni.«

Tržnici se je lažje odpovedati 
kot veletrgovcu

Vodilo pri določitvi cene zelenjavnega zabojčka so bile za 30 odstotkov nižje cene kot na ekotržnici. »Na kilogram sicer dobiš manj, vendar odpadejo stroški prodaje na tržnici, prevoza, pa še kala ni. Če je naročenih 18 kosov zelene, jih odrežem natančno toliko, preostalo počaka na njivi. Pa mir imaš. Veš, da morajo biti zabojčki pripravljeni do enih, ko začnejo prihajati potrošniki. Postrežejo si sami, ti pa greš lahko delat svoje,« Peter našteva prednosti partnerskega kmetovanja. Kljub temu je vanj zagrizla le peščica ekoloških kmetov. »V Sloveniji lahko vse prodaš na tržnici. Kolikor se potrudiš, toliko lahko iztržiš. Letos je ekološki pridelavi zelenjave namenjenih približno 95 hektarov zemlje, glede na povpraševanje bi je bilo lahko kot za šalo 500 hektarov. Poleg tega ekološkim kmetom še ne gre tako slabo, da bi morali iskati drugo možnost. Zakaj bi delal, če lahko ogradiš hrib, daš notri pet ovac in lagodno živiš, tu pa se skloniš petkrat na minuto,« komentira potuho neposrednih plačil v kmetijstvu.

Peter verjame, da bi brez težav dobili 50 stalnih odjemalcev, saj je blizu Ljubljana z nekaj več kot 276.000 prebivalci, za 70 pa bi morali »narediti kakšno reklamo«. Če bi dosegli to število, bi lahko opustili prodajo na ekotržnici, »ne bi pa si upal pustiti prodaje pri veletrgovcu. Kmetijstvo je ultrakonservativen posel. Če smo prišli v veletrgovine, jih bomo obdržali. Pol ure se treseš pri prevzemu, a ko vzamejo, vzamejo naenkrat 500 kilogramov krompirja, tu pa povprečno prodaš 25 kilogramov.« Edini težavi sta kratka sončna sezona in ljubljansko podnebje, ki enkrat prinaša veliko vlage, poleti pa iz središča mesta pritiska žgoča vročina. Ta je letos zdesetkala bučke. »Najprej je bilo en mesec prevroče in ni bilo cvetov. Nato smo bučke zasadili znova. Računali smo, da jih bodo potrošniki naročili štiri, pet kilogramov, naročili pa so jih petnajst. Zdaj je dan že tako kratek, da ne nastavljajo cvetov. Za fiksne zabojčke jih imamo, za druge žal ne.«

Boljši okus in veselje ob skuhanem

Ko Tina z zelenjavo zapolni zadnji zabojček, je ura le nekaj minut pred eno. Na kmetijo začnejo kapljati prvi potrošniki, s Petrom pa si lahko naposled privoščita kosilo, ki ga je skuhala Petrova mama. Matjaž Žagar je zasledil povabilo za vključitev v sistem partnerskega kmetovanja pri Studnovih v reviji Skupaj za zdravje človeka in narave , podrobnosti pa je izbrskal na internetu. »Prej smo kupovali v Mercatorju in drugih hipermarketih, zdaj pa smo dobili dojenčka,« prikrito ponosno navede prvi razlog za vstop v sistem. »Žena je s Štajerskega, kjer imajo doma tudi kmetijo, vendar še niso tako daleč, jaz pa verjamem, da je ekološka pridelava hrane prihodnost, sploh pa partnersko kmetovanje. Fino je tudi, da živimo blizu kmetije.« Družina Žagar je vključena v sistem proste izbire vsebine zabojčkov. Na teden zanje odšteje od 15 do 30 evrov, kar se Matjažu zdi »cenovno zelo ugodno«.

Izmenja se še nekaj potrošnic, vendar se eni mudi, druga ne želi nič komentirati, tretja še nima kaj povedati, ker je prvič prišla po zabojček. Zgovornejša je upokojenka Neva Mužič. »Vedno mi je bilo blizu vse, kar je povezano z naravo, zato me je zanimala tudi tovrstna hrana. Toda v službi sem bila tako angažirana, da sem vedno hodila domov ob desetih zvečer. Kdo bo takrat še kuhal? Ko so se mi nekoč pojavile alergije, sem pomislila, da je to morda zaradi konzerv, zato sem si rekla, da je konec s takšnim prehranjevanjem. Po hrano še nisem hodila na kmetijo, toda pazila sem, da sem kupovala bolj sveža in zdrava živila.«

Ker Mužičeva živi sama, je naročena na polovični zabojček, ki ji ga z zelenjavo po lastni izbiri napolnita Tina in Peter. »Vedno, ko divjam po trgu, kupim tisto, kar mi je všeč in kar sem nekoč že jedla. Odkar sem tu, poskušam tudi drugo zelenjavo. Res sem zadovoljna, ker se trudijo, poskušajo, razvijajo. Ceneje je, okus je povsem drugačen, pa kar vesel si, ko sam skuhaš.«

Iz tiskane izdaje Sobotne priloge