Zdravniki za svoje delo potrebujejo mir

Ljubljana – Univerzitetni klinični center Ljubljana, v katerem je 7800 zaposlenih, od tega 1200 zdravnikov, med njimi več kot 300 doktorjev znanosti, je v zadnjem času pretreslo nekaj odmevnih dogodkov. Afere v medijih vznikajo iz dneva v dan.

V tem trenutku je UKC Ljubljana zagotovo najbolj pregledovana institucija. V njej so tako rekoč hkrati vsi represivni organi, kar jih v državi obstaja: policija, kriminalisti, inšpekcijske službe, protikorupcijska komisija, računsko sodišče, nadzor ministrstva za zdravje in zdravniške zbornice. Več kot dovolj razlogov, da smo se pogovarjali s prof. dr. Sergejem Hojkerjem, strokovnim direktorjem ustanove, v kateri vsako leto poišče pomoč milijon bolnikov.

Kako tolikšna pozornost državnih organov in javnosti vpliva na zdravljenje bolnikov?

V tem času smo uspešno prestali tudi redno presojo mednarodne komisije za akreditacijo. Presojevalci so nas pohvalili, da smo sposobni kljub zunanjim pritiskom še normalno skrbeti za bolnike. Kar se zadnji dve leti dogaja z UKC Ljubljana, presega vse meje. Mediji nas obravnavajo, kot da smo največji kriminalci. A zdravniki potrebujemo za svoje delo mir, saj je drugače večja možnost napake pri zdravljenju. Javnost se tega ne zaveda. Menim, da medijske gonje niso spontane, ampak dirigirane. UKC, ki ima kar tretjino vseh slovenskih zmogljivosti v zdravstvu, je marsikomu na poti.

Ta teden je javnost izvedela za domnevne rezultate programa otroških operacij na srcu. Bi rekli, da je bila to nepotrebna afera ali nujno obveščanje javnosti?

Mishalyjev program sem se odločil prekiniti nekaj dni po tem, ko sem decembra 2013 postal strokovni direktor. Program smo organizirali na novo. Poročilo mednarodnega nadzora bo pokazalo, ali so bili ukrepi, ki smo jih že izvedli, v redu. A končnega, torej uradnega poročila še ni. Če čakamo nanj leto in pol, bi lahko tudi mediji še malo počakali. Poročilo bodo najprej dobili vsi vpleteni, dva tedna bo časa za pripombe, nato jih bo komisija vključila v poročilo, šele nato bo poročilo končno. Ocenjujem, da bo to sredi julija. Potem bomo točno vedeli, v čem je problem. Lani smo od vsepovsod poslušali očitke, zakaj smo prekinili program z Mishalyjem. Celo predsednik Borut Pahor je všečkal za Mishalyja. Ko je bil na pediatriji, je rekel, kaj počnete, zakaj ste uničili dober program? Zdaj je ravno nasprotno, Mishalyjev program se izkazuje kot slab. A ne vemo natančno, o čem se pogovarjamo, ker ni končnega poročila. Zato smo vsi skupaj slabe volje, da mediji poročajo na podlagi govoric.

Podobno je z oživitvijo afere o podkupovanju izpred dveh let. Iz te afere se je zdaj razvila splošna gonja proti donacijam, ki pa so v svetu normalne. V svetu cele institucije v zdravstvu živijo od donacij posameznikov ali družin. Jasno, donacije ne smeš vtakniti v svoj žep. A denar je bil v primeru UKC Ljubljana porabljen za obnovo klinik in nakup opreme. V tem ni nič spornega. Če je kdo dobil denar na svoj račun, naj sodišče to čim prej ugotovi, da bomo vedeli. Ne pa, da imamo kar naprej zakon ulice, kjer mediji linčajo brez dokazov.

Novinarji načeloma verjamemo policiji in se v poročanju naslanjamo na njihove sume.

Vem. Toda kaj se je izkazalo v primeru Radan? Policija je izrekla vrsto obtožb, sočasno pa zaprosila zaposlene na nevrološki kliniki za slike, dokumente, karkoli. Kaj to pomeni? Da za vse nimajo dokazov.

Zaradi primera Radan na nevrološki kliniki je ministrica zahtevala vaš odstop in odstop generalnega direktorja UKC. Tudi prof. dr. Bojana Žvan, predstojnica, ki ste jo zaradi smrti s kalijem razrešili s položaja, kaže s prstom na vašo odgovornost, sama pa pravi, da ni kriva, ker ni vedela za dogajanja. Ste ravnali prav?

Predstojnik je odgovoren za delovanje oddelka. To, da ni vedela, kaj se je eno leto dogajalo na intenzivni nevrološki terapiji, je njena napaka. Žvanova si mora to privzeti na svojo dušo. Vsak oddelek ima nekaj deset zaposlenih, ki jih kot predstojnik moraš obvladati. Dvajset let sem bil predstojnik klinike z 80 ljudmi. Odgovarjal sem za njihovo ravnanje, za vse. Zdaj kot strokovni direktor UKC, ki ima več kot 7000 zaposlenih, odgovarjam za stopničko višje. Žvanova je v časopisu povedala, da je bilo v obdobju, ko je bila predstojnica, na njenem oddelku polno aparatov na reverz. Ali ji je strokovni direktor podtaknil aparate? Noben aparat ne more priti na oddelek, ne da bi predstojnik to vedel. Ne more se predsednik republike ukvarjati z aparati na njenem oddelku. To je bil njen problem, ona bi morala ukrepati, če je bilo kaj narobe. Ona pa želi razdeliti napake za čas, ko je bila predstojnica, nekaj navzdol, nekaj navzgor.

V UKC ste zaposleni že štiri desetletja, odlično ga poznate, nekaj časa ste bili tudi v. d. generalnega direktorja. V čem so glavni problemi?

Poleg medijske vojne, ki smo ji priča, je tu še Zujf, zaradi katerega ne smemo izobraževati naših kadrov. To nas bo udarilo čez deset let. Zdravniki, ki so danes na vrhuncu moči in so zelo dobri, so bili izobraženi v 90. letih, ko je bilo še več denarja. Drugo so specializacije, za katere sicer dobro skrbi zdravniška zbornica. Če imamo mi vizijo za razvoj, denimo, kardiokirurgije ali pa nujno potrebo po novih intenzivistih, ker bomo imeli v novi urgenci več intenzivnih postelj, bi rabili več specialistov intenzivne medicine. A formalno ni poti, da bi zbornica razpisala specializacije za nas. Zbornica načrtuje po drugem ključu. Naslednja težava je nesamostojnost UKC nasploh. Za vsako novo zaposlitev moramo prositi ministrico. Odobrila je, na primer, več medicinskih sester za intenzivne terapije, a brez dodatnih sredstev. Kako naj jih torej zaposlimo? Denarja ni.

Zaradi premalo denarja so problem čakalne dobe. Te povzročajo, da prihaja do posebne vrste korupcije – preskokov čakalnih vrst. Tudi zato pregledujejo UKC nadzorni organi.

To je birokratska zgodba zaradi zastarelega pravilnika o čakalnih dobah. Ministrica je v parlamentu pohvalila določene načine za skrajševanje čakalnih vrst. Sočasno pa je zdravstveni inšpektorat, ki je pod njenim ministrstvom, zaradi takih načinov izdal odločbo o prekršku. V zdravstvenem inšpektoratu so ljudje, ki se ne spoznajo na medicino, ukvarjajo se le s pravom. Ker pač nekje nekaj piše, si vzamejo pravico, da interpretirajo mimo tega, kar je dobro za zdravljenje. Naši zaposleni, ki so delali tako, kot je tudi ministrica ugotovila, da je dobro, morajo plačati kazen.

Vodstvene funkcije v UKC so vedno tudi politično obarvane. Bi lahko vodstvo, ki bi bilo politično usklajeno z vlado, bolje vodilo UKC?

Stavba UKC je iz leta 1972. Kot star Volkswagnov hrošč je. Še lahko vozi, a danes so avtomobili drugačni. Oddelki so danes polni električnih aparatur, električna napeljava pa je stara 43 let in tega ne zdrži. Inšpektorji so prepovedali uporabo sterilizatorja v centralni lekarni. To stane milijon evrov. Na ginekološki kliniki potrebujemo dodatno podhlajevanje, da ne bo v porodni sobi 30 stopinj, to pomeni pol milijona evrov. Takih odprtih postavk je ničkoliko, mi pa imamo zgolj tri milijone na leto za amortizacijo. UKC ima sicer letno okoli 450 milijonov evrov prihodkov, a porabi približno 1,5 milijona evrov na dan za celotno postavitev, zdravljenje, zaposlene. Rezerv ni več. Če ne bo več denarja za UKC in upravljanje bolj v rokah UKC, ne more nobeno vodstvo nič pravega narediti.

Zakaj je toliko nerazumevanja za delovanje in potrebe zdravstva?

Z zdravstvom se zdaj ukvarjajo povsem amatersko. Ministričina reforma zdravstva ima v redu cilje, vsi se strinjamo z njimi, a vprašanje je, kako jih doseči. Na to ni dala nobenega odgovora in prav na tej točki so padli vsi poskusi reform. Vprašal bi predsednika vlade, ki je ustavni pravnik, kaj bi naredil, če bi se parlament odločil reformirati ustavo in bi rekel, saj je v Amsterdamu neki inštitut, ki ima pregled čez ustave vseh držav, naj tam napišejo Sloveniji ustavo? In se ne bi zmenil za domače pravnike? Niti za pravnike pravne fakultete? Kot se pri zdravstveni reformi ne zmenijo za slovenske zdravnike in čisto nič ne vprašajo niti UKC, temveč naročijo analizo slovenskega zdravstva za nekaj sto tisoč evrov v Dublinu. Pa čeprav je irska medicina, generalno gledano, slabša od slovenske. Tudi Ekonomska fakulteta Ljubljana ima svoje študije o slovenskem zdravstvu, pa tudi njih vlada nič ne vpraša. Niti ministrica Milojka Kolar Celarc niti premier Miro Cerar še sploh nista obiskala UKC, da bi videla in iz prve roke slišala, v kakšnih razmerah delamo, čeprav sta bila povabljena.