Zdravstvena blagajna da premalo

Cene v domovih za starejše usklajujejo enkrat na leto, ponavadi februarja. Čeprav so te podražitve redne, so letos vzbudile več pozornosti v javnosti kot prejšnja leta, najbrž tudi zato, ker so prišle v istem času kot val dvigov cen drugih dobrin. Mnogi opozarjajo, da je sedanji način plačevanja oskrbe v domovih neustrezen. Za stanovalce so cene (pre)visoke in jih večina ne zmore plačati brez pomoči svojcev, hkrati pa domovi z obstoječimi prihodki težko shajajo. Razmere bi izboljšal nov zakon o dolgotrajni oskrbi; enega pripravljajo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, alternativnega pa so predstavili pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS).

»Veliko zanimanje za redno letno uskladitev cen nakazuje, da so ljudje do konca izčrpali svoje finančne zmožnosti,« meni Boris Koprivnikar, predsednik upravnega odbora SSZS. Po njegovih besedah primerjava slovenskega sistema s tujimi kaže, da v strukturi stroškov uporabniki prispevajo bistveno več kot v drugih državah. Pri nas obsegajo plačila stanovalcev in svojcev 57 odstotkov vseh prihodkov domov, ponekod drugod pa od četrtine do treh desetin. Pri nas si sedem desetin stanovalcev samih plačuje oskrbo ali jim pri tem pomagajo svojci; v Nemčiji je takih manj kot 28 odstotkov.

Pomemben vir prihodkov za domove, okoli 35 odstotkov, je zavod za zdravstveno zavarovanje, ki financira zdravstveno nego. »Nimamo pa tretjega vira, nimamo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, nimamo proračunskega financiranja institucionalnega varstva ali česa podobnega. Po eni strani se domovi ves čas pritožujemo, da imamo izredno nizke prihodke za poslovanje, in dejansko tudi dokazujemo, da je strošek slovenskih domov, če delamo primerjavo s povprečno pokojnino, več kot polovico nižji od stroška avstrijskih ali nemških. Po drugi strani pa so cene take, da stanovalcem nič več ne ostane oziroma niti nimajo dovolj. Doplačila občin so pogojena z vknjižbo plomb na nepremičnine ali pa morajo doplačati svojci.«

Dražji zasebni domovi

Osnovna cena oskrbe v domovih se giblje od 450 evrov do 600 evrov, za višje zneske imajo stanovalci praviloma priznane dodatke za pomoč in postrežbo, da laže plačujejo storitve, zneski pa lahko sežejo tudi do 1200 evrov za najbolj zahtevno oskrbo. V ceno 450 evrov so vključeni bivanje, hrana, pomoč socialne delavke, program. Ljudi, ki so popolnoma samostojni in potrebujejo zgolj hotelsko oskrbo, kot ji rečejo, je v domovih zelo malo. Uporabnikom več pomoči in zdravstvene nege se sorazmerno povečuje znesek na položnici. Skoraj tri četrtine stanovalcev v domovih je razporejenih v najzahtevnejšo kategorijo zdravstvene nege.

Pri SSZS opozarjajo, da delež, ki ga prispeva zdravstvena blagajna, ni ustrezen. »Zdravstvena zavarovalnica financira zdravstveno nego v domovih v povprečju po 15 evrov na dan tudi za zahtevne negovalne primere. Po drugi strani pa negovalne bolnišnice dobivajo od 108 do 120 evrov na dan. Primerjave se nam zdijo nevzdržne. Hkrati se v domovih, pogosto tudi upravičeno, nekateri pritožujejo, da imamo premalo časa za stanovalce in da bi morali zagotoviti več osebja. Ampak več osebja pomeni višje stroške, za zavarovalnico ali za stanovalce. Tako se vrtimo v začaranem krogu – ne naredimo premika v kakovosti storitev, ker vsak dvig standarda bivanja pomeni tudi višjo ceno. A te ni nihče pripravljen plačati.«

Bivanje v zasebnih domovih s koncesijo je od četrtine do treh desetin dražje kakor v državnih, ker lahko v ceno, ki jo zaračunajo uporabniku, vštejejo strošek vloženega kapitala oziroma vračanja kreditov za gradnjo doma. Javni zavodi tega stroška ne morejo všteti. »Obstajata dva tipa izvajalcev. Delujeta po enakih vsebinskih standardih in razlika v ceni med njima je samo zato, ker je eden državni, drugi pa zasebni, in ne zato, ker bi izvajala različno obliko ali kakovost storitev. Zasebni izvajalci imajo težavo, ker uporabniki od njih odidejo v državni zavod takoj, ko imajo možnost, saj je cenejši; hkrati pa imajo državni zavodi problem, ker vira za investicije in obnove, ki ga zasebniki dobijo z vračilom kapitala, ni. Najnujnejše obnove lahko izvajajo samo iz tekočega poslovanja in zajedajo že tako minimalna sredstva.«

Kdaj in kakšno zavarovanje?

Vsi dejavni na tem področju se strinjajo, da je dolgotrajno oskrbo treba urediti z enovitim zakonom. Pri SSZS so pripravili svoj alternativni zakon. »Gledali smo na to, da vsak evro, ki je v sistemu, namenimo za storitev neposredne pomoči uporabniku,« je opisal Koprivnikar. »Če bodo dodatni viri za dolgotrajno oskrbo, jih bomo veseli, vendar to ne more biti vzrok, da ne bi že s sedanjimi viri uredili dolgotrajne oskrbe kot celovito področje,« je prepričan predsednik upravnega odbora SSZS.

Po drugi strani so na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) prepričani, da so novi viri denarja nujni. Že pred nekaj leti so pripravili predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki so ga po zadnji javni predstavitvi precej spremenili, predvsem pa so iskali rešitve za finančna vprašanja. »Zakon ureja vsebino dolgotrajne oskrbe in hkrati uvaja novo obvezno socialno zavarovanje zanjo. Ključna je finančna vzdržnost oziroma dostopnost storitev pod enakimi pogoji za vse. Slovenija je ena od držav EU, kjer se prebivalstvo najhitreje stara, v prihodnjih letih se bo izrazito povečalo prebivalstvo nad 80 let, se pravi največji uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe,« je razložil Davor Dominkuš, generalni direktor direktorata za socialne zadeve na MDDSZ.

»Predlagali smo uvedbo zavarovanja za dolgotrajno oskrbo na način, da bi vanj prispevali tudi starejši. Iz pokojninske in zdravstvene blagajne bi se vzel del sredstev, ki se že zdaj namenja za dolgotrajno oskrbo, ta prispevek bi se združil, definirala bi se, proporcionalno glede na to, koliko zdaj plačujeta ti dve blagajni, nova prispevna stopnja, oblikovalo pa bi se še nekakšno dodatno zavarovanje, v katero bi vključili starejše. Smo namreč ena redkih evropskih držav, ki nimajo bruto sistema pokojnin, kar pomeni, da starostniki od svojih pokojnin ne plačujejo nobenih prispevkov za zavarovanja.« Zamisel je, da bi reformirali sistem zdajšnjega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in da bi upokojenci en del namenjali za zdravstveno zavarovanje in za dolgotrajno oskrbo.

Del sredstev bi namenjali iz obveznega zavarovanja, to bi bil tako imenovani javni denar. Zasebni denar bi zagotavljali s plačilom tako imenovanega odbitnega zneska, 195 evrov na mesec na uporabnika.

Iz sistema dolgotrajne oskrbe bi izločili tako imenovane hotelske stroške. »Zdi se nam, da imamo rešitev, jo pa pogojujemo s tem, da bi bilo treba v paketu iskati rešitev za dolgotrajno oskrbo in za vzdržnost zdravstvene blagajne. Stroški obeh se izrazito povečujejo s starajočo se družbo. Če je zavarovanih veliko, se tudi z razmeroma majhnim prispevkom lahko zagotovi razmeroma veliko denarja in dosežemo dobro kritje pravic. Če bomo obremenjevali samo aktivno populacijo, pa to ne bo dobro zaradi mladih, ker bodo preveč obremenjeni in nestimulirani, krčil se bo obseg pravic. Naš predlog je nova solidarnostna prerazporeditev bremena, kjer bodo sodelovale vse generacije,« je strnil Dominkuš.