Že imamo predsednika?

Da se za položaj predsednika najvišjega sodišča v državi poteguje samo en kandidat, je le delno presenečenje. Delno zato, ker so se pred šestimi leti zanj potegovali trije vrhovni sodniki in ker se je v zadnjih dneh v javnosti govorilo kar o nekaj imenih, ki bi jim ta položaj utegnil pomeniti izziv. Ni pa presenečenje, če vemo, v kakšnih časih je nekdo pripravljen prevzeti takšno funkcijo. Sodstvo je nenehno neusmiljeno kritizirano, ugled sodnikov je nikakršen. Sodniška stavka je v očeh javnosti bolj ali manj prepoznana zgolj kot pohlep sodnikov, ki se tako in tako odločno oglasijo samo takrat, ko gre za njihove plače, ne pa tudi takrat, ko bi morali govoriti o svoji odgovornosti za razmere v sodstvu. Vložene sodniške tožbe zoper lastno državo so takšno prepričanje še podkrepile.

Verjamemo, da bo v kandidacijskem postopku Miodrag Ðorđević dobil tako podporo sodnega sveta kot občne seje vrhovnega sodišča. Strokovnih pomislekov zoper njega namreč ni zaslediti. Je doktor prava, specialist za gospodarsko pravo, član domačih in tujih strokovnih združenj. Že pred šestimi leti, ko je bil star 48 let, se je znotraj hierarhije sodniških mest povzpel na najvišje. Med kolegi velja za delovnega sodnika, predanega svojemu poslu. Ima veliko energije, za ta položaj se je zagotovo prijavil tudi zato, da bi kaj spremenil, in ne zato, da bi zgolj izpolnjeval protokolarne obveznosti, ki bi jih imel kot najvišji predstavnik sodne veje oblasti.

Presenetljivo hitro - po naši presoji celo nepotrebno - se je na informacijo glede kandidatov (čeprav je samo eden!) za novega predsednika vrhovnega sodišča odzvalo pravosodno ministrstvo. Samo vprašamo se lahko, kaj, denimo, pomeni, da mora biti kandidat radikalno neodvisen? Najbrž si neodvisen ali pa nisi. Je Ðorđević za ministrstvo dovolj radikalno neodvisen? Imamo takšen sodni sistem, da lahko nekdo postane celo vrhovni sodnik, ne da bi bil strokovno (in politično?) neodvisen?
Pravosodni minister Aleš Zalar bi seveda poteptal bolj ali manj vsa načela, za katera se je zavzemal kot sodnik, če Ðorđevića ne bi predlagal državnemu zboru v izvolitev, kandidat pa bi dobil pozitivni mnenji sodnega sveta in občne seje vrhovnega sodišča. To bi pomenilo, da Ðorđević doživlja enako samovoljno arbitriranje, kot ga je doživljal Zalar, ki ga nekdanji pravosodni minister Lovro Šturm kot edinega kandidata za vodenje ljubljanskega okrožnega sodišča ni imenoval na ta položaj - ne glede na pozitivne ocene sodniških organov.

Politična presoja pa bo v državnem zboru zagotovo »obremenjena« z dvema dejstvoma. Prvo je to, da je bil Miodrag Ðorđević zelo dejaven član stavkovnega odbora in dosleden zagovornik enakovrednosti treh vej oblasti. S tem sicer koalicija ne bi smela imeti težav, saj je vlada sodniške plače uredila, ker si ni dovolila ignorirati že dveh odločb ustavnega sodišča. Opozicija bo s tem zagotovo imela težave. Drugo dejstvo pa je, da je Ðorđević med tistimi sodniki, ki so vložili tožbo zoper državo zaradi domnevno premalo izplačanih plač v preteklosti, kar pa je tudi delu koalicije povzročalo vsaj nekaj nelagodja, ko je državni zbor odločal o povišanju sodniških plač. Ni se ji namreč zdelo prav primerno, da funkcionarji tožijo lastno državo, zlasti v časih, ki niso naklonjeni skorajda nikomur.

Izid postopka je tako lahko nepredvidljiv, še bolj nepredvidljivo pa bi po tem bilo, kako naprej, kdo bi sploh še hotel kandidirati. Spomnimo, sodstvo je v preteklosti že bilo kar tri leta brez predsednika vrhovnega sodišča.