Tiskane izdaje
Ljubljana – Decentralizacija oblastnih funkcij, hitrejši in skladnejši regionalni razvoj države in večja možnost črpanja evropskih sredstev so tisti razlogi, ki so večino poslanskih skupin včeraj prepričali o nujnosti ustavnih sprememb na področju lokalne samouprave. Ustavnemu zakonu, ki omogoča ustanavljanje pokrajin in pomeni le prvi korak k zahtevnemu oblikovanju druge ravni lokalne samouprave na zakonski ravni, so izrecno nasprotovali le poslanci SNS, da bodo glasovali po svoji vesti pa so napovedali v NSi. Vse druge politične stranke so v razpravi podprle predlog ustavnega zakona o spremembi 121., 140. in 143. člena ustave.
»Zgodba« o pokrajinah ima dolgo zgodovino
Bo Slovenija s spremembo ustave res kmalu dobila pokrajine ali pa so ustavne spremembe le korenček, ki ga bo spet mogoče glodati v nedogled, pokrajin pa posledično še dolgo ne bo? Če odgovor iščemo v dosedanjih peripetijah – s pokrajinami Slovenija še nima praktičnih izkušenj – je veliko bližji drugi del odgovora.
»Zgodba« o slovenskih pokrajinah ni stara le toliko kot pred enajstimi leti vzpostavljena lokalna samouprava. Pokrajine so bile namreč eno od občutljivejših vprašanj že ob nastajanju besedila ustave; veliko se je govorilo, da je bilo določilo o prostovoljnem povezovanju občin v širše lokalne skupnosti kompromis za to, da je v ustavi ostala pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. A že takrat je šlo tudi za spor med zagovorniki centralistične na eni in zagovorniki čim večje decentralizacije na drugi strani. Izvorna določba o prostovoljnem povezovanju v pokrajine je namreč v sebi skrivala tudi dejstvo, da je del politike zavračal uvedbo pokrajin, ker da je Slovenija komaj tako velika kot kakšna večja občina in pokrajin ne potrebuje, z njimi bi si nakopali tudi nepotrebne stroške in nove birokrate.
S spremembo ustave bo brez dvoma odstranjena ena od polemik, ki se o pokrajinah potekale v preteklih letih: ali je za ustanovitev pokrajin potrebna sprememba ustave ali ne oziroma ali naj bodo pokrajine ustanovljene z zakonom od zgoraj navzdol ali na prostovoljni osnovi, zaradi katere bi lahko bile v pokrajinah tudi bele lise (občine, ki se ne bi povezale v pokrajino).
Pokrajine bodo opravljale lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Država pa bo lahko nanje prenesla tudi opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti, s tem da bo morala za izvajanje zagotoviti tudi denar. Pokrajine bodo ustanovljene z zakonom, ki bo določil tudi območja pokrajin, sedež in ime; za sprejem zakona je predpisana dvotretjinska večina navzočih poslancev.
Več v današnjem tiskanem Delu
