Železnice bi vlake obdale z mrežo in reflektorji

Ne le zahtevnost izdelave in končna podoba, vrednost grafita znotraj grafitarske subkulture določata tudi stopnja nevarnosti in težavnost okoliščin, v katerih je nastal. Eno najbolj izzivalnih in zahtevnih dejanj, ki grafitarjem prinese tudi večji prestiž, je grafitiranje po vlakih, ki se je pred približno šestimi leti močno razširilo tudi v Sloveniji.

»Oblečeni« v antigrafitne folije

Danes je z grafiti prekritih veliko slovenskih potniških vlakov, priljubljena tarča grafitarjev pa postajajo tudi tovorni vagoni. Slovenske železnice odločno nastopajo proti grafitiranju, ki ga označujejo za vandalizem, in ne dopuščajo, da se z grafiti uničujejo notranje in zunanje površine vlakov.

Nekaj garnitur vlakov so v zadnjem letu prevlekli z antigrafitnimi folijami, s katerih lažje in hitreje odstranijo grafite. To jim uspe že v 48 urah, zato grafiti na omenjenih vlakih sploh niso več vidni širši javnosti. Na Slovenskih železnicah upajo, da bo to grafitarjem odvzelo motivacijo in se bo število primerov grafitiranja zmanjšalo. »Zadnje čase opažamo, da obseg grafitov stagnira. Zakaj? Morda zato, ker je večina vlakov že v celoti prekrita z grafiti,« pojasnjuje Gorazd Hartner s Slovenskih železnic.

»Gneča« na vlakih

Prenatrpanost grafitov na površini vlakov opaža tudi Rex, član grafitarske skupine Zek Crew iz Ljubljane, ki je včasih risala po vlakih, danes pa tega ne počne več. »Vlaki so pri nas videti kot tisti v Bronxu v osemdesetih letih. Škoda mi je spreja za risanje po njih. Najhuje je poleti, ko pride veliko tujih turistov, ki preprosto prerišejo tvoj grafit. Noben ne pride do izraza. V čem je potem smisel grafita?« se sprašuje Rex.

Grafitiranje po vlakih kljub temu še vedno marsikomu predstavlja izziv. A na takšen »grafitarski pohod« ne moreš brezglavo, grafitarji ga skrbno načrtujejo. »Vedeti moraš, kaj lahko narediš v tako kratkem času, in grafit prilagoditi svojim sposobnostim. Grafitiraš v napetosti, časovno si omejen, nekdo ti lahko diha za ovratnik, pa sploh ne veš. Tisti, ki se tega lotijo, so mojstri,« pravi Boris iz grafitarske skupine 1107, ki po vlakih nikoli ne grafitira.

Rex iz Zek Crew pravi, da mu je škoda barve za grafitiranje vlakov, saj na njih pravzaprav ni več prostora in noben grafit ne pride do izraza. Foto: Jure Eržen/Delo

Do 30.000 evrov škode na vlaku

Tudi na Slovenskih železnicah opažajo, da grafitarji prihajajo »na delo« dobro pripravljeni. »Zelo so organizirani. Prihajajo v skupinah in tako lahko približno polovico vlaka poslikajo že v desetih do 15 minutah. So izjemno spretni in s sabo prinesejo tudi lestev, da lahko delajo na višini,« pojasnjuje Hartner in odločno dodaja, da grafiti rušijo poslovni ugled Slovenskih železnic, saj vzbujajo vtis neurejenosti: »To je nedopustno. Z grafiti so večkrat prekrite tudi šipe, kar mnogim potnikom vzbuja občutek ujetosti v zaprtem prostoru, ko so vlaki v teku.«

Poleg spodkopavanja ugleda se negativne posledice kažejo tudi v dodatnih stroških zaradi odstranjevanja grafitov in v izpadu prihodka zaradi izločitve vlakovne garniture iz prometa. Ta ne more na tire, dokler vse njene označbe niso spet vidne. Zahtevnost čiščenja je odvisna od števila barvnih nanosov, vrste spreja in velikosti porisane površine. Na Slovenskih železnicah opažajo, da grafitarji niso naivni in v spreje dodajajo sestavine, zaradi katerih so grafiti obstojnejši. Čiščenje je zato na vlakih, ki niso prevlečeni z antigrafitno folijo, zelo zahtevno in ga je treba večkrat ponoviti, kar pa prinaša dodatne stroške. En pografitiran vlak lahko za Slovenske železnice pomeni tudi do 30.000 evrov škode.

Od New Yorka do Zidanega Mosta

Prav na vlakih so se grafiti najbolj izoblikovali. V zgodnjih sedemdesetih letih so se tagi – stilizirana oblika grafitarjevega vzdevka, ki nastopa kot podpis – z ulic New Yorka razširili na vlake tamkajšnje podzemne železnice, nato pa so grafiti začeli osvajati vlake številnih mest po svetu. Prve grafite na slovenskih vlakih so opazili v Zidanem Mostu, danes pa grafitarji najraje obiščejo končne postaje, kjer vlaki dlje časa stojijo – na primer Ljubljana, Pivka, Nova Gorica, Murska Sobota, Celje, Jesenice …

Slovenske železnice svoje vlake zdaj nadzorujejo z obhodi. Večji napredek v bitki z grafitarji bi dosegli, če bi celotno železniško postajo ogradili z mrežami ter dodali svetlobne reflektorje in nadzorne kamere. Takšne spremembe pričakujejo šele z uresničitvijo projekta novega Potniškega centra Ljubljana, ki naj bi med drugim poskrbel za večjo varnost in grafitarjem otežil dostop do vlakov.