Žensko zavezništvo iz Egipta se je ohranilo do danes

V Prvačini nas tik ob župnijski cerkvi sv. Andreja pozdravi nenavaden prizor. Bolje rečeno, kar tri dame, za katere se zdi, da jih je časovni stroj pozabil izpljuniti pred kakšnim stoletjem. Pomota? Ne. Bile so čisto prave aleksandrinke v originalnih oblačilih, lepih črnih oblekah s čipkami in klobučki na glavi. Pričakale so nas ob Hiši na placu, kjer imajo svoj muzej. Popotovanje med njihove življenjske zgodbe se zdaj lahko začne.

O aleksandrinkah, kot so poimenovali žene in dekleta iz Goriške, ki so odhajale iskat delo v Egipt, največkrat v Aleksandrijo, je bilo v zadnjem desetletju prelitega veliko črnila in posnetega precej filmskega traku, s čimer so zgodovinarji, pisatelji, novinarji in filmski ustvarjalci osvetlili del primorske zgodovine, ki je bil dolgo zamolčan in hkrati travmatičen. Da aleksandrinke, te lepe Vide 19. in 20. stoletja, ki so v Egiptu služile kot varuške, dojilje, guvernante, kuharice, šivilje, sobarice in spremljevalke, ne bodo pozabljene, zdaj zagotavljata dokumentarno gradivo in literarni opus, kar jih vse bolj trdno uvršča v kulturno dediščino slovenskega naroda. Spomine nanje zbirajo in hranijo Goriški muzej v Novi Gorici, Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Prvačina in Slovenski etnografski muzej v Ljubljani, na več tisoč primorskih žena, ki jih je pot vodila čez grenko morje – istoimenski roman pisatelja Marjana Tomšiča bo za vedno ostal pomnik njihovega življenja – pa v daljnem Egiptu še danes opozarjata tudi dve spominski plošči. Prva je delo kiparja Janeza Lenassija, postavljena leta 2007 v zavetišču Šolskih sester v Aleksandriji v Egiptu, drugo, namenjeno vsem Slovencem, pokopanim v Egiptu, pa so postavili leta 2010 na kairskem latinskem pokopališču. Tudi doma na aleksandrinke niso pozabili: v Novi Gorici je spominu nanje posvečen spomenik v Borovem gozdičku, na Gradišču nad Prvačino pa od leta 2010 spominska kapelica s kipom Marije Device.

Ne le muzej, tudi doživetje

Toda najbolj pomembna stična točka za vse, ki jih ta del primorske zgodovine zanima, je zagotovo v Prvačini, v Hiši na placu, kjer domuje spominska razstava o aleksandrinkah skupaj s starimi fotografijami, predmeti in oblačili, ki so jih članice Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink iz Prvačine zbirale po domovih aleksandrink. Najbrž je odveč poudarjati, da takšne zbirke – v njej posebno pozornost pritegne otroški voziček, ki ga je aleksandrinka potiskala daleč proč od doma – do takrat ni bilo in da razstava zato privablja številne obiskovalce od blizu in daleč. Vesna Humar, članica izvršnega odbora omenjenega društva, v tistem trenutku odpre omaro z oblačili aleksandrink in se nežno dotakne obleke, na kateri so posajene marjetice. Nekoč je bila last Alojzije Komel, rojene Sulič, ki je bila osebna šivilja in dama di compagnie v Egiptu. Sešila si jo je sama za popoldanske sprehode s svojo gospo. »Obišče nas kar veliko ljudi. V društvu pogosto pripravimo tudi nastope v starih oblekah, z dramskimi vložki pa poskušamo čim bolje predstaviti zgodbe aleksandrink. Njihov muzej torej ni le muzej, je posebno doživetje,« poudari, medtem ko se oči pasejo na umetelno izdelanem dežniku, ki ima na kovinskem ročaju vgraviran zelen kamen, porcelanastih skodelicah, ki so se z aleksandrinkami vrnile domov, predvsem pa prebirajo zgodbe, ki so zapisane pod starimi fotografijami.

Že v naslednjem trenutku se ponudi priložnost za klepet z »aleksandrinko« v podobi Andrejke Humar. »Da da, vse obleke, ki so na nas treh, so originali, nosile so jih aleksandrinke. Obleka, ki jo nosim, je bila nekoč last Marije Civatti, posodil pa jo je njen sin. Tale pa je bila od naše sosede Marine Bajc, ki je obleko posodila moji hčerki Jasni, ko je prvič nastopila na lokalni televitiji Vi-tel v pustni oddaji. To je bilo pred kakšnimi petnajstimi, dvajsetimi leti, ko pustnih kostumov še ni bilo mogoče kupiti,« pove Humarjeva. In hkrati doda, da podobnih oblek na podstrešjih hiš danes ni več mogoče najti. »Kolikokrat se oblečem v aleksandrinko? Kakšen mesec prav vsak teden, potem mine nekaj časa, ko tega ne počnem, a nato obleko spet potrebujem za predstavitev v muzeju ob najavah skupin obiskovalcev. Če želijo zraven še predstavo, to seveda uredimo. Za posebne priložnosti 'naštudiramo' kaj novega, tako da se skeči z zgodbami aleksandrink ne ponavljajo,« zatrdi. Sicer pa so originalne obleke lepih Vid iz 19. in 20. stoletja po njenih besedah neprecenljive tudi zato, ker se jih do danes ni ohranilo prav veliko. Klobukov je ostalo kar nekaj, oblek pa ne, čeprav so jih aleksandrinke v baulih – tako v spodnji Vipavski dolini pravijo velikim potovalnim kovčkom, v katerih so ženske v 19. in 20. stoletju iz Egipta domov pošiljale vse mogoče, od posteljnine do klobučkov, čevljev, nakita, ženskih potrebščin do stvari za otroke in dom – prinesle veliko. »Toda po vojni blaga ni bilo, zato so ljudje njihove obleke podrli in naredili nove. Poleg tega so veliko stvari s podstrešij zmetali stran.«

Na pot in na halavo

Kakorkoli, metamorfoze aleksandrink se še vedno dogajajo. In se bodo tudi v prihodnje, celo na avstrijskem Štajerskem in v Furlaniji - Julijski krajini. »Zadnje čase se nam redko zgodi, da bi nas nekdo vprašal, kdo so bile aleksandrinke. Ljudje jih očitno poznajo, naš cilj pa je, da bi se iz klišeja oziroma predsodka, ki se je aleksandrink oprijel in je bil povezan predvsem z njihovo tragično družinsko zgodbo, premaknili v razmislek, kaj je za Primorsko pomenilo to odseljevanje in kako je svetovljanski pridih tega fenomena vplival na nove navade in horizonte, tudi na razvoj Primorske,« razmišlja Vesna Humar.

Zato članicam Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink dela, kot kaže, še lep čas ne bo zmanjkalo. Čeprav so ga doslej opravile že veliko: leta 2010 so začele popisovati imena na slovenskih nagrobnikih latinskih pokopališč v Kairu in Aleksandriji ter podatke iz tamkajšnjih mrliških knjig. Leto pozneje so zbiranje podatkov nadaljevale s popisom iz mrliških in poročnih knjig v cerkvi sv. Katarine v Aleksandriji in v cerkvi sv. Jožefa v Kairu. Podatki so zdaj zbrani, poleg tega so prebrskale tudi matične knjige domačih župnij, saj se je večina aleksandrink nazadnje vendarle vrnila domov. V Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink bi radi dobili vpogled v to, kako širok je bil fenomen aleksandrinstva, hkrati pa si želijo poiskati še formalne vire, ki bi pojav omogočili ovrednotiti ter ga razumeti z upoštevanjem ekonomskih in socialnih razmer tistega časa.

Pridno so zavihali rokave tudi drugi. Tukajšnji osnovnošolci, denimo, so se celo odločili vzpostaviti učno pot aleksandrink, ki vodi med Prvačino, Zaloščami in Gradiščami nad Prvačino: zamisel so pred kratkim prijavili na projekt Turizmu pomaga lastna glava, ki promovira osnovnošolske turistične ideje. Že prvi pohod po omenjeni učni poti je bil zelo uspešen, saj se ga je udeležilo skoraj štiristo ljudi, po besedah Vesne Humar pa si želijo, da bi učna pot postala stalnica, saj so mladi zanjo izdelali celo brošure ter jo podrobno narisali in opisali.

Medtem so v Društvu za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink izdali brošuro z aleksandrinskimi recepti, ki je luč sveta ugledala prav letos. »To je zgibanka z recepti za jedi, ki so jih aleksandrinke pripravljale in jih prinesle s sabo domov, kjer so postale del naše kulinarične tradicije. Tako smo organizirali tudi delavnico priprave halave, orientalske slaščice iz sezamovega semena, ki je teknila zlasti otrokom,« pojasni sogovornica. In kdo ve, mogoče bodo članice društva prav s halavo postregle ob praznovanju maja letos osvojenega častnega Valvasorjevega priznanja, ki jim ga je za njihovo uspešno delo podelilo Slovensko muzejsko društvo. Ali pa ob uresničitvi ene glavnih prioritet društva: da bi muzej aleksandrink v Prvačini obnovili in mu, mogoče tudi ob pomoči evropskega denarja in zasebnih donacij, vdihnili tisto podobo in tisto življenje, ki si ga kot pomnik fenomena posebne vrste brez dvoma zasluži.