Žetev: »Vsi so želi, vmes pa se je pelo in kaj popilo«

V Logarovcih so žito poželi že v nedeljo, po več kot petnajstih letih pa bodo konec tega tedna organizirali praznik žetve. Žetev ni bila, kot smo je vajeni iz siceršnjega vsakdana, kjer veliki kombajni v nekaj urah opravijo z nekaj hektarskimi zaplatami, temveč kot so je bili vajeni nekoč: na roke. Med tem ko sta dva žanjca s posebej za žetev prirejenimi kosami kosila žito, ki je zaradi letev pri rezilu ravno padalo na zemljo, so žanjice s srpi in spretnimi rokami žitna stebla z dragocenimi semeni skrbno povezovala v snopke. Moški za njimi so jih povezali v večje snope in znosili na kupe: najprej na zemljo položijo manjši snopčič, ki mu v Prlekiji pravijo mišjek, saj si v njem med tem, ko se kupi snopja sušijo na njivi, domovanje hitro naredijo poljske miši. Nato na mišjek polagajo snope v obliki križa in na vrhu položijo klobuk, da voda iz kupa lažje odteka.

Vlogo gospodarja na žetvi je odigral Milan Kovačič, ki je praznik žetve organiziral pred štiridesetimi let. Že takrat, pravi, so bili obiskovalci navdušeni, da so lahko videli, kako so dragoceno žito ljudje na teh koncih spravljali nekoč, kako so ga potem zmlatili ter s tolčenjem in pozneje mletjem zrnja pridobili ven to, brez česar si še dandanes ne znamo predstavljati življenja: moko. »Zelo sem vesel, da so se mladi po več kot petnajstih letih odločili obuditi ta lep logarovski praznik,« pove Kovačič in doda, da brez poznavanja zgodovine tudi prihodnosti ni.

Naj vidijo tudi ministri

Gonilna sila prihajajoče tridnevne prireditve Borut Marinič pravi, da so se za obuditev praznika žetve odločili zato, da bi ljudje videli, kako težko po eni in lepo po drugi strani se pride do kruha: »Gre za občutek, gre za trdo delo in gre za nepopisno srečo, ko gospodar vidi, da je njegovo žito bogato obrodilo.« Zaradi izredno nizkih cen pšenice tudi prleški kmetje opuščajo sejanje te prastare kulture, a Marinič meni, da se lahko tisti, ki odrejajo cene pšenice, prav na takšnih praznikih, ki jih poleg Logarovcev organizirajo tudi na kakšnih ducat kilometrov oddaljenem Polenšaku, na lastne oči prepričajo, kako težko je (bilo) priti do kruha: »Na dogodek smo prav zato poleg kmetijskega ministra Dejana Židana povabili tudi kulturno ministrico Julijano Bizjak Mlakar, ker menimo, da je obujanje starih navad tudi stvar kulture.«

Palačinke iz namlete moke

Poleg damferja (nemška beseda za mlatinico), ki ga je nekoč gnala para, bodo obiskovalci v Logarovcih lahko videli, kako so nekoč od zrnja ločevali pleve, mleli zrnje in pekli kruh. »Pot, kako se je nekoč prišlo do kruha, je res zanimiva in marsikdo je ne pozna,« pravi Kovačič in dodaja, da je pri tem nekoč sodeloval vsak: »Osnovnošolci so stran nosili pleve, nekoliko starejši, tisti pred služenjem vojaškega roka, so metali v mlatilnico, še starejši so zlagali oslico za nastilko. Vsi so sodelovali, vmes pa se je seveda pelo in tudi kaj popilo. Res je bilo lepo.«

Poleg tekmovanja v pečenju palačink, za katere bodo uporabili sveže zmleto moko iz žita, ki so ga v Logarovcih želi pred dobrim tednom dni, bodo v nedeljo organizirali tudi nogometno tekmo. Že tradicionalno se bodo pomerili kombajnisti in damfaristi.