Tiskane izdaje
Konec septembra je minilo 505 let, odkar je cesar Maksimilijan I. zapečatil listino z dovoljenjem Juriju Egkhu, da si na Brdu blizu Kranja zgradi utrjeno bivališče, »ki naj ima pravico nižjega sodstva v okviru enega streljaja puške naokrog«. Prvi renesančni dvorec na Kranjskem je na zunaj trdnjava s štirimi trakti in obrambnimi stolpi, notri pa je očarljivo dvorišče z vodnjakom na sredini.
Do 18. oktobra bo grad Brdo, najbolj znani in najbolje opremljeni protokolarni objekt v Sloveniji, v sklopu izobraževalnega in dobrodelnega projekta odprl tudi dele in kotičke, ki jih sicer ne kažejo širši javnosti.
Zaradi varnostnih predpisov so grad in posestvo ob njem, podržavljeno je bilo leta 1947, precej preurejali ter zapirali pred javnostjo. Kot občasno protokolarno rezidenco ga je več kot 30 let uporabljal predsednik Jugoslavije Josip Broz - Tito, ki je v njem na srečanjih in konferencah gostil številne pomembneže, zlasti v okviru gibanja neuvrščenih. Gradu po Titovi smrti nihče ni več uporabljal za rezidenco. Pred 25 leti so uslužbenci Brda prvič odprli javnosti vrata dvorca. Kar se je nekoč skrivalo, se ne več, poudarja umetnostni zgodovinar in poznavalec arhitekture Brda Gojko Zupan.
Zadnjih nekaj let je grad s posestvom, še zlasti po letu 2008, ko je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, na voljo pri organizaciji dogodkov. Za prvo srečanje sta si ga junija 2001, denimo, izbrala tudi predsednika svetovnih velesil Vladimir Putin in George W. Bush, pomembno vlogo pa je grad z novozgrajenim kongresnim centrom odigral tudi ob slovenskem predsedovanju EU.
Do 7000 obiskovalcev na leto
Grad na leto obišče od 6000 do 7000 ljudi, ki si tudi ogledajo park. Posestvo je od leta 1972 veliko skoraj 500 hektarov, od teh ga prekriva 380 hektarov gozdov. Tu živi 900 vrst živali in 700 vrst rastlin. Na Brdu imajo izjemno zbirko pohištva, preprog, slik in kipov, manj znano je, da imajo tudi zelo bogato knjižnico z 8000 naslovi oziroma prvimi izvodi knjig. Med njimi sta zlasti dragoceni Dalmatinova Biblija (1584) in Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske (1689), ki sta v teh dneh poleg prej omejenega gradbenega dovoljenja, ki ga hrani Arhiv Slovenije, prvič na voljo za javni ogled.
Lidija Slana, poznavalka slovenskih gradov in plemiških rodbin, avtorica monografij o Brdu pri Kranju (1996 in 2009), je pojasnila, da je dvorec pravzaprav nadomestil starejši podeželski dvor, katerega lastniki so bili plemeniti Egkhi ali Brdski. Zgodovina Brda je kakor napet roman, je poudarila in ti, ki so zgradili grad, so bili vitezi v službi celjskih grofov do leta 1456 in nato do izumrtja na Kranjskem leta 1777 v službi deželnih knezov Habsburžanov. Dvorec je stal ob pomembni trgovski poti iz Koroške po dolini reke Kokre proti Kranju, Škofji Loki in naprej proti Goriški in Furlaniji.
Pravilo pametne poroke
Vitezi z Brda niso bili samo navadni vojaki z orožjem v roki, vedno na voljo svojemu teritorialnemu gospodu, ampak so imeli tudi trgovsko in podjetniško žilico. Obogateli so s trgovanjem in pametnimi porokami, saj so izbirali neveste s premoženjem oziroma slavnim imenom. Najbolj se je povzpel Jurij Egkh: po zvezah po stricu Simonu Hungerspachu, ki je bil na habsburškem dvoru svetovalec in državni zakladnik, je tudi on dobil službo na dvoru in kmalu postal zakladnik in vladarjev svetovalec ter zaupnik. Pridobival je premoženje, bil je delničar v idrijskem rudniku. Konec 15. stoletja se je poročil s Katarino, sestro dvornega maršala in kanclerja ter prvega človeka za vladarjem, Pavla Liechtensteinskega. Cesar Maksimilijan I. Habsburški, tedanji deželni knez na Kranjskem, je Juriju dal v last oziroma v upravljanje svoja posestva na Kranjskem in po letu 1508, ko so se začele beneške vojne, je Jurij postal goriški glavar. Da bi lažje upravljal posestva na Gorenjskem, mu je cesar zaradi zveste službe dovolil zgraditi utrjeno bivališče na Brdu. Kdaj natančno je bil grad na ravnini zgrajen, ni znano, verjetno se je Jurij v njem naselil po upokojitvi oziroma odhodu iz Gorice leta 1532.
Jurijevi nasledniki so bili v 16. stoletju, podobno kot velika večina kranjskega plemstva in meščanstva, protestanti, prijatelji Primoža Trubarja, in po vsej verjetnosti vešči slovenskega jezika. Jurijev sin, baron Janez Jožef, je bil tudi član komisije, ki je pregledala Trubarjeva dela z nalogo ugotoviti, ali so skladna z augsburško veroizpovedjo in ali so ustrezno prevedena v slovenski jezik. Jurijev vnuk Adam je v zahvalo za podporo protestantom leta 1584 dobil v dar Dalmatinovo Biblijo. V gradu Brdo je bila tudi kapela, kamor so hodili poslušat pridige okoliški prebivalci. V obdobju protireformacije konec 16. stoletja se je v nemške dežele odselilo približno 50 protestantskih članov rodbine Egkh-Hungerspach, dva Jurijeva pravnuka pa sta se pokatoličanila in ostala na Brdu.
Neizbrisen pečat je dala Brdu v 18. in 19. stoletju rodbina Zois, ki je kupila posestvo leta 1753 za letni oddih. Žiga Zois, ki je imel, tako kot njegov oče Michelangelo, v rokah večino trgovine z železnimi izdelki in tudi lastne rudnike in fužine, je postal lastnik Brda leta 1776. Z bratom Karlom sta uredila brdsko okolico – baročni park, in nastala sta eden prvih botaničnih vrtov na Kranjskem ter zbirka mineralov. Žiga Zois je postal tudi mecen številnih literatov in ta ideja mecenstva je živa še zdaj v obliki Zoisove štipendije, ki od leta 1986 spodbuja najboljše dijake in študente.
Mali Versailles
Zaradi pomanjkanja denarja Zoisi konec 19. stoletja niso več veliko vlagali v grad, zato je ta propadal in izgubljal vpliv, park pa so odprli za javno uporabo. Decembra 1929 sta izpraznjeni grad na dražbi kupila lesna trgovca Franc Dolenc in Stanko Heinrihar, ga delno obnovila in oktobra 1935 prodala knezu Pavlu Karađorđeviću, ki je bil eden večjih poznavalcev likovne umetnosti tedanje Evrope in zbiralec umetnin. S soprogo Olgo sta ga obnavljala in opremljala do leta 1939. Tega leta je nemški krajinski arhitekt Georg Potente izdelal načrt za ureditev parka, ki naj bi postal nekakšen mali Versailles. Vse to so bile samo sanje, saj je izvedbo preprečila druga svetovna vojna, med katero grad ni bil poškodovan. Po vojni leta 1945 je po besedah Gojka Zupana postal samopostrežna, saj so iz njega odnesli, kar se je odnesti dalo. Ostala sta samo dva kipa: Peter Veliki ob vhodu v grad in akt žene, ki je stala pred bazenom z ribo med nogama.
Leta 1947 je bil Pavel Karađorđević razlaščen, v letih od 1950 do 1978 pa so grad postopoma predelovali po načrtih arhitekta Vinka Glanza. V stolpih so, denimo, uredili apartmaje in jih opremili tudi s pohištvom iz gradu Snežnik. Bazen na terasi so predelali v vodomet in na tlakovano razgledno teraso postavili kopijo Kalinovega Pastirčka.
Konji in medvedi
Ker je bil Tito ljubitelj konj, so na posestvu zgradili manjši hipodrom, pred štirimi leti pa so ga zaradi nacionalnega nogometnega centra, ki bo uradno odprt predvidoma maja 2016, porušili. Še v osemdesetih letih so na njivah, travnikih in v gajih poskušali s kozolci toplarji vzpostaviti muzej na prostem oziroma skansen. Ti čudoviti kozolci, ki niso tako reprezentativni kot tam parkirani avtomobili nogometašev, so kljub temu bolj dragoceni, je komentiral Gojko Zupan.
V Lovski sobi pritegne poglede renčeči nagačeni rjavi medved. »Tega, edinega ki ga še imamo na gradu, je ustrelila soproga Josipa Broza Jovanka, in sicer nekje na Kočevskem. Da, to je res, saj je bila majorka JLA,« smo izvedeli od osebja. Menda so imeli v devetdesetih letih za ogrado tudi živo medvedko, a ker jim je povzročala veliko dela, so jo, kot smo neuradno izvedeli, premestili v ljubljanski živalski vrt.
