Živčni zaradi obrambe pred živčnimi strupi

Ministrstvo za obrambo zavrača pomisleke o varnosti novih avtoinjektorjev.

Objavljeno
07. marec 2017 19.32
Novica Mihajlović
Novica Mihajlović
Ljubljana – Čeprav so avtoinjektorji proti živčnim bojnim strupom standardni del opreme slovenskega vojaka, jih je obrambno ministrstvo nabavilo le 1500. Zaščitno sredstvo, ki nima dovoljenja za promet v nobeni članici EU, dobijo le tisti vojaki, ki so napoteni na misijo v tujino.

Avtoinjektor vojak uporabi, kadar je izpostavljen živčnim bojnim strupom. V injekciji sta atropin sulfat in pralidoksim klorid v vodni raztopini. Prvi ublaži in nevtralizira učinke živčnih bojnih strupov, drugi pa pomaga znova vzpostaviti normalno delovanje živčnega sistema. Ministrstvo za obrambo je na podlagi javnega naročila kupilo 1500 avtoinjektorjev v skupni vrednosti 152.805 evrov z DDV in 42 šolskih avtoinjektorjev v skupni vrednosti 1819 evrov. Na lani objavljen javni razpis za dobavo avtoinjektorjev sta se prijavila šentjernejski Arex in ljubljanski Lab Commerce, ki pa je med pogajanji odstopil od svoje ponudbe. Tako je bila junija lani izbrana ponudba Arexa v skupni vrednosti dobrih 154.000 evrov, kar je okoli 12.000 evrov manj od ponudbe Lab Commercea.

Vojake skrbi

Pogodba z Arexom je bila sklenjena junija lani, avtoinjektorje pa je šentjernejska družba dobavila konec oktobra lani in vojska je začela nadomeščati sredstva, ki jim je potekel rok. Kmalu potem se je vojakom odprla vrsta vprašanj, na katera so nas opozorili tudi s pismom. Novi avtoinjektorji se od starih ne razlikujejo le po proizvajalcu in kemijski sestavi, temveč tudi po obliki in velikosti. Ker jih ni mogoče vložiti v temu namenjeno torbico, obstaja tveganje nenamernega proženja, opozarjajo vojaki. Stare avtoinjektorje so dobili vsi vojaki, novi pripadajo le tistim, ki odhajajo na misijo za čas trajanja misije v tujini. Vojake pa je zmotilo tudi, da so morali ob njihovem prevzemu podpisati izjavo, da bodo to sredstvo uporabili na lastno odgovornost, torej za njegove morebitne trajne stranske učinke vojska oziroma država ne prevzema nobene odgovornosti.

Ministrstvo pomirja

Na ministrstvu, ki ga vodi Andreja Katič, mirijo, da so avtoinjektorji še vedno standardni sestavni del osebne opreme vojaka, vendar jih »zaradi omejenih finančnih virov na ministrstvu za obrambo dodeljujemo samo pripadnikom Slovenske vojske, napotenim na misije, in to samo za čas misije. Avtoinjektorji so na misijah skladiščeni in se delijo pripadnikom Slovenske vojske, kadar je pričakovati večje tveganje, da bodo izpostavljeni živčnim bojnim strupom.« Na misije so prerazporedili le 299 avtoinjektorjev, drugi so ostali v skladišču in jih bodo delili glede na potrebe. Možnost nenamerne uporabe se uradnikom ministrstva zdi majhna, saj jih za njihovo uporabo usposabljajo s šolskimi avtoinjektorji. Skrb vojakov so tudi relativizirali s podatkom, da je podpis omenjene izjave zavrnilo do pet odstotkov vojakov.

Za Evropejce ni dober, za Slovence je

Vojaki morajo po usposabljanju in pred napotitvijo na misijo podpisati izjavo, s katero potrdijo, da so seznanjeni z namenom, postopki pravilne uporabe in varnostnimi ukrepi ter z dejstvom, da avtoinjektor nima dovoljenja za promet v nobeni državi članici EU. S podpisom izjave vojak soglaša, da bo ob morebitni izpostavljenosti živčnim bojnim strupom uporabil avtoinjektor oziroma dovolil, da ga na njem uporabi sovojak. Možni stranski učinki učinkovin v avtoinjektorjih so spremenjena jetrna in ledvična funkcija, povišana vrednost kreatinina in urobilinogena v urinu, suha sluznica ust in nosu, zvišan očesni pritisk, fotofobija, hitrejše utripanje srca, glavobol, zaprtje in zadrževanje urina.