Tiskane izdaje
Načelnost je lepa čednost. Zadeva tudi vidni svet, kako se predstavljamo drugim. Ni pomembno le, kakšni smo zasebno, temveč pove precej o nas odnos, ki ga imamo do sebe kot državljana. V naši državi smo se simbolno zlomili veliko pred razmahom krize vrednot. Ironično, že ob samem plebiscitu.
O tem je več kot prepričan tudi operativni zastavoslovec Stanislav Jesenovec, borec za doslednejšo uveljavitev narodnih in državnih simbolov, po uradni izobrazbi pa geograf in zgodovinar, a večino življenja dela kot novinar in predavatelj. Z ženo Miro Marič že skoraj dvajset let proučujeta simbole Slovencev ter njihovo pravilno uporabo. Med drugim sta ugotovila, da nimamo nadzora, že kar zadeva najbolj značilne državne simbole – zastave. Izdelovalci naredijo takšne, kot si jih zaželi naročnik, pa čeprav so napačne. Za takšne odgovarja le uporabnik.
Predolga zastava – nategnjena država
Ena od najhujših napak je obešanje predolge zastave navpično navzdol, za kar so krivi tudi projektanti, ki prostora zanjo na zgradbi bodisi sploh ne predvidijo bodisi izberejo napačne nosilce za drogove ali jambore.
»Zastava Slovenije, ki ima zaradi navpičnega izobešanja ležeč grb in je pogosto tudi predolga, sporoča, da živimo v poraženi in nategnjeni državi. Zadnje čase opažam, da tudi številni ilustratorji v šolskem gradivu in množičnih medijih rišejo napačne zastave Slovenije. Nič nenavadnega, če pa narodne in državne simbole jemljemo tako ohlapno. Že na proslavi ob odcepitvi Slovenije 25. junija 1991 smo storili generalno napako. Na Trgu republike je tedanji državni protokol izobesil zastavo narobe, navpično navzdol. Bila je tudi več kot dvakrat daljša, kot je zakonsko določeno, in videti je bila kot razvlečeno črevo,« se razhudi Stanislav Jesenovec, ki meni, da imamo prav zaradi opisanega zdrsa bolj ali manj pišmeuharski odnos do državnih simbolov.
Protokol v praksi
Ksenija Benedetti, ki je šefinja protokola RS od leta 2000 in je upoštevala že marsikatero pripombo Stanislava Jesenovca, zatrjuje, da se v Protokolu Republike Slovenije zavedajo pomembnosti pravilnega izobešanja in uporabe zastav ter pomembnosti državnih simbolov, ki označujejo pripadnost državi in narodu: »Nacionalna zastava je eden največjih simbolov državne suverenosti in državljanske zavesti. Protokol Republike Slovenije vedno striktno uporablja določbe Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Ur.l. RS, št. 67/1994) ter Uredbo o uporabi zastave in himne Evropske unije v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS, št. 38/2004).
Pravilna uporaba državnih simbolov izhaja iz Ustave Republike Slovenije, kjer so natančno opredeljeni velikost zastave, njene barve in dostojen način uporabe. Zastava Republike Slovenije se pravilno izobeša tako, da je s krajšim koncem vpeta ob drog, in plapola. Barvni pasovi so od zgoraj navzdol razvrščeni v naslednjem vrstnem redu: beli, modri in rdeči. Položaj grba je prav tako določen že v ustavi, še podrobneje pa v zakonu. Izobešanje zastave z vpetim daljšim koncem je neprimerno tudi zaradi grba, ki je v tem primeru v napačnem ležečem položaju, na kar pogosto opozarjamo. Vendar je žal veliko drogov za zastave po Sloveniji izdelanih za takšno neprimerno izobešanje. Večkrat prav tako ne upoštevamo zakonskega določila razmerja stranic zastave 1 : 2.«
Od mnenja Judov do zmede
Splošno znanje o zastavah nikakor ni briljantno. Kot opaža Stanislav Jesenovec, ogromno Slovencev sploh ne pozna razlike med slovensko zastavo in zastavo Slovenije. Prva je narodna – trobojnica, na kateri si od zgoraj navzdol sledijo bela, modra in rdeča barva. Brez grba. Druga pa je mnogo mlajša zastava Republike Slovenije z grbom.
»Še vedno bi lahko imeli le narodno zastavo, če ne bi nekdo povlekel na plan mnenja Judov iz Trsta s konca 19. stoletja, češ da je slovenska narodna zastava pravzaprav ruska. To napačno prepričanje so nadpovprečno popularizirali v medijih. Tamkajšnji Slovenci so odločno odgovarjali, da jo je določil cesar, in so jo množično uporabljali. Vemo, da zgodovino vedno določa bogata in vplivna peščica. Ne vem, kaj imamo toliko proti Rusom. So največja država na svetu, največji Slovani. Vedno pravim – Rusija je največja, Slovenija pa najlepša. Razlika je v tem, da imata slovenska narodna zastava in zastava Slovenije razmerje 1 : 2, merita denimo 50 x 100 cm, Ruske federacije in EU pa 2 : 3, denimo 50 x 75 cm,« odločno opredeli razliko Stanislav Jesenovec in hkrati poudari, da kot operativni zastavoslovec sicer spoštuje zastavo, ki jo imamo zdaj, a pričakuje doslednost.
Po njegovih besedah je na področju državnih simbolov sporna tudi koda države, saj smo, da bi bila zmeda še večja, verjetno edini na svetu, ki v komuniciranju s tujino uporabljamo kar tri oznake: SI, SVN in SLO. Tretja je tudi uveljavljena kratica za slovaščino.
Zgodovina se ponavlja
»Narodno zavest je treba vzdrževati in graditi, torej nadaljevati in krepiti. Danes smo v podobni situaciji kot v drugi polovici 19. stoletja – tako ekonomsko kot narodno, le nacionalno ne, ker imamo svojo državo. Se pa premalo zavedamo, da kot narod držimo vse niti v svojih rokah – mi odločamo, ali bomo nazadovali, mirovali ali napredovali. Zaustavlja nas le ena ovira: da ne poznamo dobro svoje zgodovine med letoma 1850 in 1941. To, kar se dogaja danes, se v marsičem ponavlja, le da imamo druga tehnična in tehnološka sredstva,« opaža Stanislav Jesenovec in omeni tudi neprimernost himne Slovenije.
Naša himna o drugih
Državna himna, sestavljena iz skladbe Stanka Premrla in sedme kitice pesmi Zdravica oziroma Zdravljica dr. Franceta Prešerna, po njegovem prepričanju ni najbolj ustrezna. »Vsaka himna je himna o državi, torej o nas, o sebi, ne pa kar tako. Žive naj vsi narodi se sicer lepo sliši, ampak kaj pa mi? Če že, je veliko bolj primerno besedilo slovenske narodne himne Naprej, zastava Slave avtorjev Davorina in Simona Jenka, ki je danes uradno le himna Slovenske vojske, ker so nekoga v prvem verzu zmotile besede 'naj puška govori!' Sam sem predlagal, da bi puško zamenjali z besedo znanje, torej – naj znanje govori! Pa čeprav se strinjam z Vladom Ambrožičem - Novljanom, ki je dejal, da je narod, ki misli, da ne potrebuje puške, že vnaprej skoraj odpisan – in pametno dodal, da moraš imeti vsaj gorjačo, če drugega ne,« razumno sklene razpravo o himni Stanislav Jesenovec. Že nekaj let predlaga, da bi v himni, kot smo jo določili 1990. in 1994. leta in jo moramo spoštovati, poleg sedme kitice lahko dodali še drugo in četrto, ki govorita o Slovencih, veri, veselju, bratstvu, enotnosti, bojevitosti in časti.
Sprejemamo ameriški način
Mag. Milan Lovrenčič, predsednik Zveze društev generala Maistra, prav tako opozarja na neprimeren odnos Slovencev do himne in drugih simbolov, s katerimi izkazujemo domoljubno pripadnost: »Ugotavljamo, da je ob državnih praznikih izobešenih le malo zastav na zasebnih hišah ter da le malo državljanov ob prazničnih dogodkih zapoje državno himno. Vse preveč in vse premalo kritično sprejemamo ameriško solo izvedbo himne.« Prav zato so podali predlog podzakonskega akta o načinu njenega izvajanja, ki je trenutno v skupščinski razpravi.
Zakon ni zakon
Ne nazadnje se lahko vprašamo tudi o simbolni sporočilnosti prve kitice Zdravljice, ki sicer ni uvrščena v uradni del himne, a jo na javnih proslavah in zabavnih dogodkih kljub temu pogosto slišimo in velja za neuradno prispodobo bolj ali manj zapitega slovenskega naroda, tistega, ki samega sebe in druge poziva k pitju vina, saj to »oživlja žile, srcé razjásni in oko« ter »utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi«.
Po dognanjih Stanislava Jesenovca je mogoče razlog za to iskati tudi v tem, da so imeli omenjeno kitico objavljeno na spletni strani Urada za informiranje RS vse do leta 2005: »Za Slovenijo je značilno, da uradne institucije v 80 odstotkih ne spoštujejo zakonodaje o simbolih. Naše zelo popularno geslo se glasi, da je nekaj zakon – nogomet je zakon, ločevanje odpadkov je zakon – na temeljni zakon o državnih simbolih pa se večina požvižga. Naše narodno geslo bi v resnici lahko bilo: Zakon ni zakon! Domnevam, da je v prvi vrsti močan nekdanji poslansko-županski lobi v državnem zboru dosegel črtanje določila v zakonu o javnem redu in miru, ki zadeva kaznovanje prekrška, kadar zastava oziroma kakšen drug državni simbol ni pravilno uporabljen.«
Okej ajde čau
Vsakdanje življenje mimo uradnih listin ga seveda gode še povsem po svoje. Zdi se, kot da pridevnike ljudski, narodni in državljanski vsaka duša v deželi med Panonsko nižino, Alpami in Jadranskim morjem razume malce po svoje. Vidi drugačno sliko – dobesedno. Morda tudi zato, ker sploh ne vemo natančno, kaj je slovensko, kaj narodno in kaj držav(lja)n(sk)o. Ali kot se je ob slovesu po pogovoru pomenljivo pošalil Stanislav Jesenovec: »Rekli ste 'ciao', ampak to, če poslušate ljudi okoli sebe, je le tretjina aktualnega slovenskega pozdrava. Ta se v celoti najpogosteje glasi okej ajde čau. Namesto velja, živijo, zdravo ali pa nasvidenje, zbogom – kot da se želimo skriti, kdo pravzaprav smo in od kod.«
