Tiskane izdaje
Ljubljana – Amina in Melina Müller sta mati in hči slovensko-arabskega rodu, ki živita blizu begunskega centra v nekdanji vojašnici v Kuslu na zahodu Nemčije, ob francoski meji. Tako kot mnogi drugi sokrajani od septembra pomagata priseljencem, ki v Nemčiji vidijo obljubljeno deželo, a hitro uvidijo, da to ni.
Begunce, ki te dni v Kusel – enega od številnih nemških mest, kjer so v zadnjih mesecih odprli begunske centre za priseljence iz Sirije, Afganistana, Pakistana, Eritreje in drugih držav – množično prihajajo z avtobusi, v namestitvenem centru najprej popišejo. Družine namestijo v en prostor, samske moške v drugega. Prostovoljci jim pokažejo ležišče v množici pogradov in predajo osnovne pakete s kozmetičnimi pripomočki in oblačili. Potem se začne čakanje na trenutek, ko bodo dobili sobo ali stanovanje – to lahko traja od dva do tri mesece –, oziroma na julij 2016, ko naj bi izvedeli, ali so upravičeni do azila.
Študentka Melina Müller je sprva v center prihajala večkrat na teden. Odkar se je začelo akademsko leto, ima za begunce manj časa, a še vedno pomaga. »Vedno rada pomagam ljudem, ki potrebujejo pomoč. V začetku septembra jih je okoli 600 prišlo v center, ki je bil samo zasilno pripravljen, čeprav so že pred letom dni napovedovali, da bodo v nekdanji vojašnici uredili begunski center. Rdečemu križu je takrat prav prišel vsak prostovoljec, vsaj dokler stvari niso postale utečene. Pomagali smo vsi, študenti, gospodinje, zdravniki. V centru smo skrbeli za registracijo, informiranje, razvrščanje in izdajo oblačil. Begunci so prihajali v poletnih oblačilih, pri nas pa so bili večeri že hladni. Nekateri so potrebovali samo kakšno prijazno besedo in za spremembo kakšen klepet. Ljudje, večinoma so Sirci, so zelo prijazni in nasmejani ter hvaležni za karkoli, čeprav so na poti doživeli marsikaj zelo hudega.«
Začnejo se počutiti nekoristne
Na začetku, pripoveduje, ji je bilo zelo težko gledati, kje živijo, v veliki dvorani, brez zasebnosti, čeprav so bili begunci zadovoljni, da imajo streho nad glavo. Hudo je bilo poslušati njihove zgodbe, pripovedi o vzrokih za beg iz Sirije, o družinah, ki so jih pustili za seboj, o poti na razmajanih čolnih iz Turčije v Grčijo, o doživetjih na Madžarskem in drugod. »Vsi upajo, da jim bo tu bolje, da bodo nadaljevali študij in dobili službo. Seveda se zato najprej učijo nemško. Večina bi jih najraje takoj začela delati, a bo še trajalo, preden bodo imeli to možnost. Veliko je tudi otrok, ki jim prostovoljci pomagamo pri učenju jezika, z njimi pa se tudi igramo in rišemo.«
Tistim, ki bodo ostali, bo treba pomagati pri integraciji, pravi. Po nekaj tednih brezdelja in čakanja, da se nekaj zgodi, se začnejo počutiti nekoristne. »Raje bi bili aktivni. Nekateri so odgovorni za razna opravila v centru, predvsem za čiščenje in pomoč pri novincih. Za ta opravila dobijo tudi simbolično plačilo. Kot prevajalke pa so zaposlene begunke, ki so že dobile azil.«
V Kuslu naj bi ostali, dokler jim ne bodo poiskali namestitve v socialnih stanovanjih ali pri zasebnikih, ki jim bo država plačevala najemnino. »To bo od zdaj prišlo v poštev samo še za tiste, za katere se predvideva, da bodo upravičeni do azila.«
Amino Müller je presenetilo, kako zelo so bili domačini pripravljeni pomagati, a zdaj opaža, da se tudi med Nemce naseljuje bojazen pred tako množico tujcev, ki jo izražajo na družabnih omrežjih. »Govorijo, na primer, da nemške podnajemnike mečejo ven, zato da bodo dobili prostor za begunce. Tudi v Nemčiji je čedalje več ljudi, ki pozivajo k zaprtju meja.«
Žepnin ni več
Ker je beguncev veliko in so zbirni centri vse bolj polni, so že spremenili zakonodajo, ki je doslej omogočala, da so begunci prejemali tudi nekaj malega denarja. To naj bi bil signal za vse tiste, ki se šele odpravljajo na pot. Če bodo spoznali, da Nemčija vendarle ni obljubljena dežela, kjer bodo ob prihodu dobili denar, službo in stanovanje, ampak dežela, kjer jih bodo namestili v šotore skupaj s še dvema stotnijama drugih, se bodo morda manj zanosno odpravili na pot. »Življenje na enem pogradu ni prijetno,« pravi Amina Müller, ki dobro ve, kako zadržani so Nemci do tistih, ki so videti malo drugačni. »Prostovoljci so prijazni, vendar begunci zunaj centra, ki je njihov začasni dom, težko navezujejo stike z domačini.«
Melini in Amini Müller je v tem času koristilo znanje tujih jezikov, saj v kuselski center poleg Sircev prihajajo tudi Albanci, s katerimi govorita italijansko, in celo prebivalci z območja nekdanje Jugoslavije. Zdaj kaže, da bodo v Nemčiji lahko ostali Sirci, Eritrejci, morda tudi Iračani, Afganistanci in Pakistanci, druge pa bodo začeli vračati domov. V medijih se že pojavljajo zgodbe posameznikov, ki so ugotovili, da Nemčija ni obljubljena dežela, kot so si jo zamislili, ampak država, kjer imajo status drugorazrednih državljanov, zato so se sami vrnili domov. Nemčija je napovedala, da bo iz človekoljubja pa tudi demografskih potreb leta 2015 sprejela 800.000 beguncev. Vsak dan zato v državo prihajajo novi prebežniki, zaradi katerih se bo ponekod število prebivalstva celo podeseterilo.
