Življenje ob padli meji: Sodelovanja je veliko, a ovire še obstajajo

Nova Gorica, Gorica, Gornja Radgona, Šentilj – »Po desetletju vstopa Slovenije v EU je sodelovanja ogromno. Postalo je samoumevno, a skupaj lahko naredimo še več. Rezerve in potencial so v turizmu in skupni promociji prostora,« o sodelovanju med obema Goricama pravi novogoriški župan Matej Arčon.

Pričakovanja ob vstopu Slovenije pred desetimi leti so bila zelo velika, toda k skupnem sodelovanju, ki ga župan primerja s tekom na dolge proge, vodijo majhni koraki. Kot primer navaja Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS), ki so ga občine Nova Gorica, Šempeter - Vrtojba in Gorica ustanovile, da bi skrajšale in poenostavile postopke pri pridobivanju evropskega denarja.

Po besedah Andreje Trojar-Lapanja z novogoriške občine izvajajo dvanajst projektov, vezanih na čezmejni prostor. Večino jih sofinancira program čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija, projekti pa so usmerjeni predvsem v krepitev zavedanja o zdravem okolju in trajnostnem razvoju ter spodbujanju trajnostne mobilnosti. »V čezmejnem sodelovanju med letoma 2007 in 2013 je bila Goriška med najuspešnejšimi območji, upravičenimi do denarja. Pripadlo ji je kar 14,7 odstotka dodeljenih sredstev, petina vodilnih partnerjev v projektih pa je bilo prav s tega območja.«

Ovire za naše podjetnike

Predsednica severnoprimorske gospodarske zbornice Mirjam Božič priznava, da je bila Italija za ta prostor vedno pomemben partner. »Skupaj z gospodarsko zbornico na drugi strani meje sodelujemo pri projektih za krepitev gospodarstva in konkurenčnosti. Do pred dvema letoma je bila Italija naš prvi partner tako po izvozu kot uvozu. Kriza je naredila svoje, tako da so si naši in italijanski podjetniki morali poiskati kupce tudi drugod, a Italija je tako pri uvozu kot izvozu naš drugi najpomembnejši partner«.

Boža Loverčič Špacapan, sekretarka Območne obrtno-podjetniške zbornice Nova Gorica, opozarja na ovire, s katerimi se še vedno srečujejo naši podjetniki v Italiji kljub skupni Evropi. »Za naše obrtnike bi morale na italijanski strani veljati enake zahteve kot za italijanske pri nas. V vedno ni tako. Italijanska zakonodaja je bolj stroga, prav tako nadzor, občutno višje so tudi kazni«. Če, denimo, Slovenec v Italiji prodaja svoje proizvode, mora tam odpreti davčno številko, kar ga stane približno tristo evrov, poleg tega mora o poslovanju državi tudi poročati. »Takšne zahteve marsikoga odvrnejo. Sploh pa zato, ker so morali doslej nekateri plačati tudi po 6000 evrov kazni, ker niso imeli urejene dokumentacije.«

Ravnatelj Kulturnega doma v sosednji Gorici Igor Komel pa pravi, da so kljub prizadevanjem slovenske narodne skupnosti v Italiji odnosi včasih še vedno hladni, tudi na področju kulture. »Že deset let si prizadevamo, da bi v Teatru Verdi v okviru abonmaja zaigrali tudi slovensko gledališko predstavo. In obratno: tudi Italijane je treba pripeljati v Novo Gorico. Upam, da se bo bolj odprl tudi Trg Evrope, skupni trg obeh Goric. Vsa Evropa namreč gleda tisti trg. In Nova Gorica in Gorica bi bili lahko le skupaj zanimivi v Evropi.« Želi si tudi, da bi se Italijani vsaj pasivno naučili slovenščine in da bi v Novi Gorici vsi vsaj pasivno govorili italijansko. »Tako pa se dogaja, da se predvsem mlade generacije danes sporazumevajo v angleščini.«

Rušili simbole meje, zdaj gradijo povezave

Na slovesnosti ob pridružitvi Slovenije EU v Gornji Radgoni pred desetimi leti je bila odstranitev železne ograje, ki je preprečevala dostop iz Jurkovičeve ulice na most čez Muro med obema Radgona, osrednje simbolno dejanje. Med mestoma, ki sta se do konca prve svetovne vojne razvijali kot eno, pozneje pa ju je ločila meja na Muri, so simboli meje nato izginjali drug za drugim. O mejnem objektu na slovenski strani ni več sledu, nekdanjo carino in policijo na avstrijski strani so spremenili v kulturno središče. Mesti sta spletli številne vezi in se lotili skupnih projektov. Najpomembnejši in najvidnejši je Skupaj, pri katerem z denarjem EU zadnja štiri leta urejajo obrežja Mure. Veliko več je tudi prehajanj z ene strani na drugo zaradi vrtca, šole in zaposlitve; zadnja leta žal predvsem s slovenske na avstrijsko. Veliko naših staršev namreč zaradi ugodnejših pogojev in učenja nemščine svoje otroke vozi v vrtec v avstrijski Radgoni, tamkajšnjo gimnazijo in poklicno šolo obiskujejo številni slovenski srednješolci, ne samo Radgončani, temveč Pomurci nasploh pa si vse pogosteje onstran meje poiščejo tudi zaposlitev.

V obmejni občini Šentilj so imeli dobre odnose z Avstrijci še pred vstopom v EU, pravi župan Edvard Čagran. Sodelovanje pa so še nadgradili. Prek različnih projektov sodelujejo šole z obeh strani, skupaj z Avstrijci so pridobili 150.000 evrov za obnovo turistične znamenitosti broda na Muri, skupaj bodo urejali eno od cestnih povezav.