Tiskane izdaje
V zadnjih letih po vsem svetu narašča zanimanje za Marxa, med ekonomisti, filozofi in v humanistiki nasploh. A vprašanje je, za katerega Marxa pri tem gre? Po eni strani ne moremo mimo bolečega dejstva, da so se z Marxom legitimirali nekateri najbolj brutalni politični režimi 20.stoletja - odpraviti to dejstvo s preprosto trditvijo, da je v stalinizmu šlo za napačno razumevanje Marxa, je vse preveč preprosto. Po drugi strani se je kapitalizem razvil v smereh, ki jih Marx ni predvidel, in je zato edina prava zvestoba Marxu v tem, da ga podvržemo imanentni kritiki. Kritika mora biti tukaj radikalna in postaviti pod vprašaj tudi najbolj osnovne koordinate Marxove teorije, od njegove delovne teorije vrednosti do njegove vizije komunisticne druzbe.
Aktualnost Marxa
Dvodnevni kolokvij KAKŠNA EMANCIPACIJA? MARXOVE PRIHODNOSTI se skuša sistematično lotiti teh vprašanj. Kolokvij je plod večletnega sodelovanja med Univerzo v Ljubljano in Princeton University, eno najbolj uglednih ameriskih univerz, ki spade v prestižno verigo Ivy League. Zanimivo in simptomatično je, da je pobuda za to temo prisla s strani Princetona - očitno je v osrčju globalnega kapitalizma Marx bolj aktualen kot pri nas.
Prvo, kar pade v oči, je raznoterost vsebin. Tako bo od Slovencev Mladen Dolar jutri govoril o aktualnosti Marxovega branja Demokrita in Epikurja, predvsem o pojmu klinamena in antični atomistiki nasploh; Zdravko Kobe o pojmu drhali pri Heglu in o Marxovem proletariatu, pri čemer bo plediral za vrnitev od Marxa k Heglu; Samo Tomšič bo skozi analizo Lacanovih referenc na Marxa razvil pojem proletariata kot subjekta nezavednega. Slavoj Žižek pa je danes vzel v bran Marxov domnevni evrocentrizem. Med ameriškimi gosti je Ed Cadava govoril o mnogoplastnosti Marxovega odnosa do literature, ki sega daleč preko direktnih sklicevanj na literarne klasike; Andrew Cole o Marxovih možganih, ki jih je treba izvleči iz gore sekundarnih virov o Marxu; Anson Rabinbach pa bo opozoril na Marxovo edinstveno termodinamiko dela.
Znanje kot stranski produkt
Ta kratek pregled da vedeti, kaj je posebej privlačno: kljub politični in ekonomski aktualnosti teme se udeleženci uspešno izognejo poceni političnemu aktualizmu in se rade volje prepustijo neuporabnim temam s skrito stavo, da se znanje, ki ima zares pomembne konsekvence, praviloma razvije prav kot nepredviden stranski produkt neuporabnih špekulacij.
Slavoj Žižek se je v svojem referatu osredotočil na pogost očitek Marxu s strani postkolonialnih študij: Marxova vizija komunizma je evrocentrična, zaradi česar Marx ni mogel predvideti pomena antikolonialnega boja -- še več, celo pozdravljal je angleško kolonizacijo Indije kot pogoj, da se bo Indija lahko vključila v dinamiko moderne družbe. Žižek je tu vzel Marxa v bran: še posebej danes, ko se borci proti globalnemu kapitalizmu radi sklicujejo na predmoderne lokalne kulture in tradicije, ki naj bi bile bolj »holistične« in okolju prijazne, je treba vztrajati, da ni poti nazaj. Kot je rekel že Richard Wagner, rano zaceli le kopje, ki jo je zadalo: rano kapitalistične modernizacije lahko zacelimo le tako, da modernizacijo izpeljemo do konca. Ob primeru Indije lahko pokažemo, kako je sen nove demokraticne Indije, ki prežema borce proti kolonialnemu gospostvu, reakcija na britansko kolonialno gospostvo, ki nima nič opraviti z vrnitvijo k predkolonialnim koreninam. Strategija kolonialnega gospostva je bila nasprotno, držati Indijce v okvirih njihove tardicionalne kastne ideologije.
Hoelderlinova paradigma
To pa ne pomeni, da nam ni treba kritične osti obrniti tudi proti samemu Marxu, je prepričan Žižek. Njegov pojem revolucije še vedno ostaja v okviru tega, kar je Žižek ironično poimenoval Hoelderlinova paradigma, kjer je nevarnost največja, rase tudi to, kar nas lahko reši. Takšno pojmovanje vidi sedanji trenutek kot trenutek odločitve, ključnega obrata, ko največja alienacija ponudi možnost osvoboditve. Glede na tragično izkustvo 20.stoletja pa bi se veljalo vrniti od Marxa k Heglu, čigar osnovni problem je zagata postrevolucionarne družbe: kako rešiti emancipatorično dediščino, potem ko je prvi poskus njene realizacije pripeljal do neslutenih katastrof? Heglov problem je danes naš problem: kako po zlomu socializmov 20.stoletja ohraniti zvestobo ideji komunizma, kako se izogniti dvojni pasti ciničnega konformizma in konservativnega moralizma?
