Jože Marčan, letnik 1923, se je kot mladenič tolkel za svobodo slovenskega naroda. Leta 1943 so nacisti njegovo enoto obkolili s tanki in ga zajeli, njega pa so poslali v koncentracijsko taborišče Dachau. Preživel je tifus, ozdravel in dočakal prihod ameriških enot, ki so osvobodile taborišče. Po osvoboditvi je študiral, a so ga leta 1948 ponovno aretirali. Tožilec je zanj zahteval smrtno kazen; na Dachauskih procesih so ga potem obsodili na tri leta zapora. Ko je leta 1951 prišel iz zapora, se je začel boriti za sodno rehabilitacijo. Dosegel je obnovo procesa, na katerem je tožilec umaknil vse obtožbe zoper njega. »Čestitam vam za zmago,« je sporočil tožilec.
Marčan je potem delal v zunanji trgovini; govoril je šest jezikov. In bil je eden najbolj zagnanih športnih delavcev. Bil je trener pri vseh mogočih športih – od košarke do smučanja, od konjeništva do tenisa. S športom se je ukvarjal do globoke starosti. In bi se morda še vedno, če si ne bi pred leti nesrečno zlomil kolka.