Teden dni pogojnega sindikalnega boja za pravice                     socialnih in zdravstvenih delavcev se je končal.                     Stavka, ki so jo večinoma izvedli v 22 domovih za                     starejše, jo nadaljevali v precej zmanjšanem obsegu,                     nato pa jo zaradi »načelnega dogovora« preložili na                     konec prihodnjega meseca, je pokazala vso bedo                     vodilnih akterjev socialnega varstva.
 Najprej je tu sindikat zdravstva in socialnega                     varstva; ta je zaradi spornih dodatkov nekaj mesecev                     grozil s stavko, jo napovedoval in prekliceval, nato                     pa do nadaljnjega preložil, ne da bi bil dosegel                     svojo glavno stavkovno zahtevo: izplačilo dodatka za                     delo z dementnimi osebami. Skrival je podatke o                     razsežnosti stavke, o dogovorjenem z nasprotno                     stranjo, torej z ministrstvom za delo in skupnostjo                     socialnih zavodov - ni želel dajati konkretnih                     informacij in tako ustvarjati vtisa, da ali ne                     obvladuje organizacije stavke, ali za to nima dovolj                     usposobljenega vodilnega kadra, ali pa, kar je še                     najhuje, da stavke sploh ne potrebujejo.
 To dokazujejo tudi številke nasprotne strani, ki                     jih je sindikat potrdil: stavkalo je le 22 od 87                     zavodov (od tega jih je 65 vključenih v sindikat),                     čeprav je bila napovedana splošna stavka. Sindikat                     razglaša zmago, ker je »večino« direktorjev prisilil                     v ponovna pogajanja o drugih spornih dodatkih. V oči                     pa bode, da svoje glavne zahteve ni dosegel in se je                     vdal predlogu ministrstva in direktorjev, da o                     upravičenosti izplačila dodatka za delo z dementnimi                     odloča posebna komisija, ki se je pred tem že                     izrekla za nepristojno.
 Nezavidljiv položaj sindikalnega boja v socialnih                     zavodih dokazuje tudi dogajanje v zakulisju. V                     socialnem varstvu med sindikati namreč divja tiha                     vojna za člane. Da bi ugodile svojemu »terenu«,                     preprečile prestope in sovražne prevzeme članov,                     sindikalne centrale nemalokrat napenjajo mišice - da                     ne rečemo blefirajo - in solirajo, namesto da bi                     strnile vrste in v resnici nekaj dosegle. Če smo                     nekoliko zlobni, bi lahko rekli, da s takšnim                     ravnanjem, če že ne povzročajo, pa vsaj lepo                     omogočajo »deli in vladaj« poligon za namere delodajalcev.
 Vladajočim je z razsutimi socialnimi partnerji                     lahko. Ministrstvo za delo s sklicevanjem »komisij o                     pristojnosti komisij« spretno taktizira, kupuje čas                     in spušča meglo - kot opravičilo za svoje                     nedelovanje. Samo je namreč ustanovitelj in skrbnik                     večine socialnih zavodov. In če že ne moremo                     pričakovati - v ogromni državi, kot je naša -, da                     skrbno nadzoruje dogajanje v posameznih zavodih, je                     vsaj objektivno odgovorno za zlorabe in kršitve                     zakonodaje, ki se v domovih nedvomno dogajajo. Prav                     tako je tudi odgovorno za urejanje in higieno                     sistema socialnega varstva, kot je država odgovorna                     za urejanje in higieno vseh svojih podsistemov.
 Še laže je direktorjem zavodov. Z nedejavnim                     ministrstvom in nesposobnim sindikatom je najlaže                     ribariti v kalnem. Čeprav so po naši oceni takšni                     direktorji v manjšini, so nemalokrat oni tisti, ki                     na takšni ali drugačni pravni podlagi odločajo o                     usodi dodatkov in drugih bonitet svojih zaposelnih.                     Če delavec pade v nemilost, se lahko kar poslovi od                     svojih dodatkov, dokler o njih ne odloči - če sploh                     odloči - komisija. Še en argument, da se kolektivna                     pogodba, z vsemi svojimi aneksi, končno zapiše tako,                     da ne bo podajala preveč interpretacij, ki jih takoj                     pograbijo delodajalci, in bo zaposlenim omogočala                     vsaj učinkovito pravno varstvo.
 Še nekaj ni jasno. Če je argument nekaterih                     direktorjev, da za izplačilo dodatkov ni pravne                     podlage, resničen, zakaj ga potem nemaloštevilni                     direktorji izplačujejo že od aprila? Težko se                     znebimo vtisa, da tisti, ki jih ne izplačujejo,                     »prihranke« v proračunih zavoda zlahka namenijo za,                     recimo, razkošno obnovo direktorjeve pisarne. Morda                     bi bil čas, da nekatere zavode - pa še zdaleč ne le                     v socialnem varstvu - poleg predstavnikov                     ministrstva obiščejo tudi delovna inšpekcija,                     policija in tožilstvo. A kaj bi to, tako bo, dokler                     javni uslužbenci ne bodo kazensko odgovarjali za                     nesmotrno porabo javnega denarja.
 Na koncu je zmagovalec, kot ponavadi, delavec. S                     samim sebi namenjenim sindikatom, brezbrižnimi                     oblastniki in vsemogočnimi delodajalci - kaj mu                     drugega tudi ostane?
Iz četrtkovega Dela.
    
	
            
                        
    
    
 
				 
						   
					 
        
          
          
                        













 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								