Zmagal je, kot ponavadi, delavec

Teden dni pogojnega sindikalnega boja za pravice socialnih in zdravstvenih delavcev se je končal. Stavka, ki so jo večinoma izvedli v 22 domovih za starejše, jo nadaljevali v precej zmanjšanem obsegu, nato pa jo zaradi »načelnega dogovora« preložili na konec prihodnjega meseca, je pokazala vso bedo vodilnih akterjev socialnega varstva.

Najprej je tu sindikat zdravstva in socialnega varstva; ta je zaradi spornih dodatkov nekaj mesecev grozil s stavko, jo napovedoval in prekliceval, nato pa do nadaljnjega preložil, ne da bi bil dosegel svojo glavno stavkovno zahtevo: izplačilo dodatka za delo z dementnimi osebami. Skrival je podatke o razsežnosti stavke, o dogovorjenem z nasprotno stranjo, torej z ministrstvom za delo in skupnostjo socialnih zavodov - ni želel dajati konkretnih informacij in tako ustvarjati vtisa, da ali ne obvladuje organizacije stavke, ali za to nima dovolj usposobljenega vodilnega kadra, ali pa, kar je še najhuje, da stavke sploh ne potrebujejo.

To dokazujejo tudi številke nasprotne strani, ki jih je sindikat potrdil: stavkalo je le 22 od 87 zavodov (od tega jih je 65 vključenih v sindikat), čeprav je bila napovedana splošna stavka. Sindikat razglaša zmago, ker je »večino« direktorjev prisilil v ponovna pogajanja o drugih spornih dodatkih. V oči pa bode, da svoje glavne zahteve ni dosegel in se je vdal predlogu ministrstva in direktorjev, da o upravičenosti izplačila dodatka za delo z dementnimi odloča posebna komisija, ki se je pred tem že izrekla za nepristojno.

Nezavidljiv položaj sindikalnega boja v socialnih zavodih dokazuje tudi dogajanje v zakulisju. V socialnem varstvu med sindikati namreč divja tiha vojna za člane. Da bi ugodile svojemu »terenu«, preprečile prestope in sovražne prevzeme članov, sindikalne centrale nemalokrat napenjajo mišice - da ne rečemo blefirajo - in solirajo, namesto da bi strnile vrste in v resnici nekaj dosegle. Če smo nekoliko zlobni, bi lahko rekli, da s takšnim ravnanjem, če že ne povzročajo, pa vsaj lepo omogočajo »deli in vladaj« poligon za namere delodajalcev.

Vladajočim je z razsutimi socialnimi partnerji lahko. Ministrstvo za delo s sklicevanjem »komisij o pristojnosti komisij« spretno taktizira, kupuje čas in spušča meglo - kot opravičilo za svoje nedelovanje. Samo je namreč ustanovitelj in skrbnik večine socialnih zavodov. In če že ne moremo pričakovati - v ogromni državi, kot je naša -, da skrbno nadzoruje dogajanje v posameznih zavodih, je vsaj objektivno odgovorno za zlorabe in kršitve zakonodaje, ki se v domovih nedvomno dogajajo. Prav tako je tudi odgovorno za urejanje in higieno sistema socialnega varstva, kot je država odgovorna za urejanje in higieno vseh svojih podsistemov.

Še laže je direktorjem zavodov. Z nedejavnim ministrstvom in nesposobnim sindikatom je najlaže ribariti v kalnem. Čeprav so po naši oceni takšni direktorji v manjšini, so nemalokrat oni tisti, ki na takšni ali drugačni pravni podlagi odločajo o usodi dodatkov in drugih bonitet svojih zaposelnih. Če delavec pade v nemilost, se lahko kar poslovi od svojih dodatkov, dokler o njih ne odloči - če sploh odloči - komisija. Še en argument, da se kolektivna pogodba, z vsemi svojimi aneksi, končno zapiše tako, da ne bo podajala preveč interpretacij, ki jih takoj pograbijo delodajalci, in bo zaposlenim omogočala vsaj učinkovito pravno varstvo.

Še nekaj ni jasno. Če je argument nekaterih direktorjev, da za izplačilo dodatkov ni pravne podlage, resničen, zakaj ga potem nemaloštevilni direktorji izplačujejo že od aprila? Težko se znebimo vtisa, da tisti, ki jih ne izplačujejo, »prihranke« v proračunih zavoda zlahka namenijo za, recimo, razkošno obnovo direktorjeve pisarne. Morda bi bil čas, da nekatere zavode - pa še zdaleč ne le v socialnem varstvu - poleg predstavnikov ministrstva obiščejo tudi delovna inšpekcija, policija in tožilstvo. A kaj bi to, tako bo, dokler javni uslužbenci ne bodo kazensko odgovarjali za nesmotrno porabo javnega denarja.

Na koncu je zmagovalec, kot ponavadi, delavec. S samim sebi namenjenim sindikatom, brezbrižnimi oblastniki in vsemogočnimi delodajalci - kaj mu drugega tudi ostane?

Iz četrtkovega Dela.