Tiskane izdaje
Še pred razglasitvijo Delove osebnosti je odgovorni urednik Dela Gregor Knafelc spomnil na ljudi, ki so v letu 2016 med bralce prinesli prav posebne zgodbe ter svoje življenje zapisali novinarskemu delu. Predstavil je letošnje dobitnike Delovih novinarskih nagrad. Izbral jih je uredniški kolegij Dela, postale naj bi tradicionalne, gre pa za nagrado za življenjsko delo, novinarja leta in fotografijo leta.
Za preteklo leto so jih prejeli ...
Nagrada za življenjsko delo: Vito Divac
Novinarstvo naj ne bi bilo zgolj služba, temveč poslanstvo. Za športne novinarje je tudi način življenja, saj kdor tega poklica ne opravlja s srcem, entuziazmom in popolno predanostjo, v njem ne zdrži prav dolgo.
S tem ni imel težav Vito Divac, ki se je športnemu novinarstvu zapisal leta 1974 kot honorarni sodelavec Dela, pri katerem je preživel najbolj plodovita leta svoje kariere. Po dobrem desetletju službovanja pri Tanjugu se je leta 1991 vrnil v matično hišo in še naprej srkal znanje zlatega rodu Delove športne redakcije, v kateri so svoje bogate izkušnje med drugimi nanj prenašali Jože Dekleva, Stane Lipar in Evgen Bergant. To znanje pa je v časih, ko je bilo v črni vdovi mentorstvo še obvezen in neprecenljiv del izobrazbe vsakega nadobudnega športnega novinarja, prenašal tudi na naslednje rodove.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
In imel jim je kaj ponuditi, njegov opus je obširen in bogat kot le malokateri v slovenskem prostoru. Paleta športov, ki jih je pokrival, je malodane neskončna. V štirih desetletjih je devetkrat poročal z olimpijskih iger, komolce je drgnil z najbolj zvenečimi imeni svetovnega športa, od največjih zvezdnikov lige NBA do slovenskih smučarskih junakov - od Bojana Križaja do Tine Maze, njegove najbolj ustvarjalne muze v zadnjem desetletju. Povsod in vedno pa je bil njegov namen enak, najti zgodbo za suhoparnimi številkami, za zmagami ali porazi. In to mu je vedno uspelo, četudi je nemalokrat z zamujanjem rokov kravžljal živce svojih nadrejenih in sodelavcev. Morda ni hiter, je pa temeljit. Takšno obravnavo si zaslužijo tako bralci kot šampioni, o katerih poroča. Tega se v današnjih časih instantnega spletnega novinarstva vse premalo zavedamo.
Novinar leta: Boštjan Videmšek
Njegove reportaže, analize in komentarji so tragična refleksija današnjega sveta. Če bi njegove tekste brali evropski politiki, bi lahko upravičeno imeli kronične nočne more. Že opozorilo iz zadnjega uvodnika v Sobotni prilogi je dovolj zgovorno, kajti kot je zapisal, »bolj ko se širijo spopadi na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in Srednji Aziji, bolj vstran so uprti evropski pogledi. Bolj ko se razrašča skrajna desnica in bolj ko neonacizem postaja legitimna politična praksa, bolj populistično in infantilno deluje gigantski evropski birokratski stroj.«
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Če je kdo bolj poklican dajati takšne kritike je to vsekakor Boštjan Videmšek. Njegova spoznanja niso nastala na podlagi prebiranja vesti iz sveta v zavetju Delove zunanjepolitične redakcije, temveč je zrastla iz izkušenj, pridobljenih na številnih poteh po kriznih žariščih Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in Mediterana. Njegovo vedenje je nastalo na terenu, tam, kjer se rodijo najboljše novinarske zgodbe, tam, kjer se tudi nahajajo prave, dramatične zgodbe. Če kdo v Sloveniji bolje razume vzroke, razmere in posledice begunske krize, je to vsekakor Boštjan Videmšek.
Fotografija leta: Matej Družnik
Je obrt in umetnost hkrati, strast, kult, izraz, dotik svetlobe, dokaz, pove več kot tisoč besed, piše zgodovino, dogodkom ne dovoli, da utonejo v pozabo, ohranja jih za zanamce, naredi vidno, česar s prostim očesom ne vidimo, je trend, bolj množična in z večjo močjo kot kdaj koli, v neštetih pojavnostnih oblikah. Vse to in še veliko več je fotografija.
Foto: Igor Modic/Delo
In ko pri nas govorimo o športni fotografiji, diskurz ni mogoč brez omembe Mateja Družnika. Je dolgoletna stalnica največjih športnih tekmovanj, olimpijskih iger, tekem svetovnega pokala v alpskem smučanju, v skokih, poletih in biatlonu..., neumoren lovec neponovljivih športnih trenutkov, zgodovinskih zmagoslavij in bridkih porazov.
Njegove športne fotografije niso mojstrstvo zaradi tehnične dovršenosti, temveč raven zamrznjene podobe presegajo predvsem po zaslugi avtorjeve sposobnosti razumevanja čustev upodobljenih in predvidevanja dogodkov, ki brez izvrstnega poznavanja športne materije ne bi bilo mogoče.
Foto: Matej Družnik/Delo
Vse navedeno odseva tudi nagrajena fotografija slovenskega namiznoteniškega igralca Bojana Tokića s poletnih olimpijskih iger v Riu de Janeiru, na kateri je Družnik enega od neštetih udarcev, ki sta si jih izmenjala nasprotnika, spremenil v intimen odnos med igralcem in žogico in nam v drobcu časa omogočil neskončno dolg vpogled v del igre, za katerega bi bili ob TV sprejemniku ali v dvorani prikrajšani.
Izjave nagrajencev:
Vito Divac: Pravi novinar gre lahko iz svojega okrožja, žurnalizem pa iz njega nikoli. Novinarstvo je moje življenje, moj vsakdan, tako da nagrado za »življenjsko« delo, ne glede, da zajema ves novinarski opus, vendarle jemljem kot neko vmesno postajo. V želji, da bi se obrnilo k tistim vrednotam ki so ga nekoč naredila za enega izmed najbolj spoštovanih in verodostojnih poklicev na svetu.
Boštjan Videmšek: Nagrada v poresnični družbi, kjer je novinarstvo - seveda tudi po lastni krivdi - vse bolj le obstranska »panoga«, krepi precej načeto motivacijo. Novinarstvo lahko del svoje izginjajoče moči ohrani le kot avtorski, kreativen in angažiran proces.
Matej Družnik: Glede na vsakodnevni val fotografij vojn, naravnih nesreč in vseh vrst človeških stisk, sem zadovoljen, da je Delova fotografija leta iz področja športne fotografije, katera je skoraj praviloma na natečajih zapostavljena, obenem pa sem vesel, da je fotografijo na podelitvi dobil v dar moj prijatelj Vito Divac.
