Tiskane izdaje
Javni razpis za elektrostrojna dela na Rebrnicah je bil prvič objavljen že aprila leta 2006, drugič 20. novembra lani in tretjič 9. maja. Med sedmimi je bila maja s 13,3 milijona evrov najcenejša ponudba SCT, za tristo tisoč je bila višja ponudba združbe okrog italijanskega Vidonija, ki je zgradil predore z zamudo. Na Darsu so izbrali SCT, po različnih pritožbah so državni revizorji ugodili pritožbi Vidonija, tako da je postopek v najboljšem primeru tam, kjer je bil 9. maja.
Hkrati z Rebrnicami se državna revizijska komisija, državna avtocestna družba, SCT in Vidoni žogajo tudi s približno sto milijonov evrov vrednim ponovljenim javnim naročilom za gradnjo predora Markovec na hitri cesti med Koprom in Izolo. Javno odpiranje ponudb je bilo napovedano za 17. november, a prenovljena zakonodaja o javnem naročanju očitno še vedno omogoča neskončne postopke.
Prepotrebna avtocestna objekta tako nikakor ne bosta odprta za promet v roku. Rebrnice bi morale biti po prvotnih napovedih že odprte, po istih projektih naj bi za elektrostrojna dela potrebovali osem mesecev. Ob zdaj odprtem razpisu je bil rok sicer skrajšan na slabih pet mesecev, vprašanje je, ali si bo po Šentvidu, ki je te dni na kongresu o cestah in prometu označen samo kot neljuba napaka, kdor koli še upal hiteti. Saj so menda strokovnjaki še potrdili, da bo promet pod Šentviškim hribom brez protipožarnega ometa potekal varno, niso pa upali podpisati in so nekateri raje kar poniknili, kakor je bilo slišati na cestarskem kongresu.
Boj SCT in Vidonija je s stališča obeh družb razumljiv. Italijanski graditelji avtocest veljajo za dobre, toda pri gradnji trojanskih predorov je bilo z Grassetom nekaj težav. Tudi na Rebrnicah ni šlo brez zapletov, ki so vodili v zamudo. Pri elektrostrojni opremi govori v korist Vidonija dejstvo, da Rebrnice poznajo. Z enakim argumentom se je lani za elektrostrojna dela v Šentvidu bojeval (in zmagal) SCT! Res je tudi, da znajo vse države tega sveta zavarovati svoje gradbince: SCT ne bi imel pri javnem naročanju v Italiji, Avstriji ali v Nemčiji prav nobene možnosti za uspeh. Na posamezne posle lahko računa morda v nekdanjih jugoslovanskih republikah, z velikimi naročili bodo tudi tam težave.
Med sedanjo svetovno finančno krizo, ki prerašča v gospodarsko, bodo imeli gradbinci manj dela. Gradnja avtocest se pri nas verjetno ne bo ustavila naenkrat, saj ima Dars pri najemanju posojil poroštvo države, ki ga posojilodajalci zelo cenijo. Ker se gradnja avtocestnega križa počasi končuje, prav veliko razpisov ne bo več. Kaj bo z dodatnim avtocestnim programom in prometnicami na razvojnih oseh, je še veliko vprašanje. Za zdaj te niso niti umeščene v prostor, kaj šele, da bi bili pripravljeni projekti. Gradbinci upravičeno pričakujejo večjo podporo politike: ko se bo za nekaj odločila, potem naj stvar, tako kot recimo v Pomurju, tudi pripelje do konca.
