Tiskane izdaje
Hrovača – »Kitajci se znajo učiti. Tega še posebno v Evropi ne razumemo,« je eno od največjih prednosti dežele, kjer imajo 1,4 milijarde prebivalcev, pojasnila Zorana Baković, Delova mojstrica novinarskega peresa ter odlična poznavalka Kitajske in Daljnega vzhoda, na pogovoru na Škrabčevi domačiji.
Pogovor, ki ga je vodil Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge, se je začel povsem aktualno, saj se je Zorana Baković vrnila z olimpijskih iger Pjongčangu. To so bile njene druge olimpijske igre – spremljala je tudi olimpijske igre leta 2008 v Pekingu –, ki z napovedanimi igrami leta 2022 v kitajski prestolnici kažejo, da se je šport s to manifestacijo prestavil v Azijo, v jezik državnih politik in denarja. Za Pjongčang tudi velja, da so to bile visokotehnološke olimpijske igre, saj je Koreja, ki je bila še v petdesetih letih v ruševnah, s tokratnimi igrami pokazala vso svojo naprednost. Tudi s tem, da se je Zorana Baković sredi Pjongčanga spustila po 140-metrski skakalnici, sicer virtualni …
Recept za ta tehnološki razvoj je v sredstvih, ki jih namenjajo v znanost in tehnologijo, je razložila Delova dopisnica: »Pet odstotkov BDP namenijo za temeljne raziskave. Samo Samsung vsako leto nameni deset milijard dolarjev za tehnološki razvoj.« Toda ne samo Južna Koreja, vsa Azija se s skokovitim tempom digitalizira. Običajno imajo tudi starejši od 65 let pametne telefone, kar je pri nas prej izjema kot pravilo. Vzrok, da se starejši ne izogibajo tehnološkim novostim, je konfucianizem oziroma že v temelje vgrajeno vedenje, kako pomembno je izobraževanje. To je pomembno za posameznika, družino, celotno skupnost. Pravzaprav gre za kult izobraževanja, ki ima zaradi pričakovanj in stresa tudi slabe lastnosti, je v polnem skednju Škrabčeve domačije razložila novinarka, ki je končala študij kitajske književnosti in kitajščino.
Poznavalka Azije in dopisnica Dela Zorana Baković z urednikom Sobotne priloge Alijem Žerdinom. Foto: Leon Vidic/Delo
Kapitalizem kakor iz knjig
Toda čeprav je za mnoge dežele Daljnega vzhoda mogoče trditi, da se tehnološko razvijajo neverjetno hitro, se po gospodarski strukturi precej razlikujejo. Južna Koreja je četrta gospodarska sila v Aziji in enajsta na svetu, vendar ima vsega 51 milijonov prebivalcev. Je demokratična država s korporacijami, kot so Hyundai, Samsung, LG …, ki imajo družinske korenine in ustvarijo 300 milijard dolarjev prihodkov. »Pravzaprav je Južna Koreja uspešen primer kapitalizma, kakršnega smo si predstavljali iz knjig,« je razložila Zorana Baković o gospodarstvu države, kjer se kljub odličnim kazalnikom zavedajo, da so korporacije v svojih strukturah netransparentne.
Drugačno pa je kitajsko gospodarstvo, ki je partijski sistem z državno filozofijo kapitalizma. Toda dežela z neverjetno pestro in bogato zgodovino si je za cilj postavila, da bo postala središče sveta kot tehnološka sila. Razume, da nismo več v 20. stoletju, v času inovativnih idej in velikih tehnoloških odkritij. »Tehnološki preboji se še dogajajo, a niso tako veliki in pogosti. Kitajci zato to raje kupijo,« je razložila gostja Škrabčeve domačije.
Nadzor nad vsem
Pronicljiva opazovalka Kitajske, kjer živi že 34 let, pa je poudarila, da Kitajci razumejo, da informacija ni dovolj. Kitajci se znajo učiti, kar pomeni, da zberejo vse informacije, jih med seboj povežejo in razmislijo, kaj bodo z rezultatom. Obenem razmah gospodarstva in tehnološkega razvoja nista povezana s svobodo posameznika: »Kitajci se raje odločijo, da ne bodo osebno svobodni zaradi blaginje skupnosti oziroma zato, da bo njihova država največja.«
Na kratko se je dotaknila tudi problemov, ki jih ima Kitajska s svojimi sosedi oziroma tako rekoč z vsemi sosedi v Južnem kitajskem morju. Na območju, kjer se stikata Indijski in Tihi ocean, potekajo gospodarske poti z blagom v vrednosti 5000 milijard dolarjev. »Nadzorovati te prometnice pomeni nadzorovati vse,« je bila jasna Zorana Baković, ki je to območje opisala kot gnezdo vseh rešitev in problemov. Toda čeprav ni v zvezi z usodo Tajvana – dežele z »vsega« 24 milijoni prebivalcev – optimistična že zaradi razmerja s Kitajci, ne dvomi o reformah, ki jih pripravljajo in izvajajo na Kitajskem. Zaradi njih bo ta dežela neka lepa dežela, je dejala Zorana Baković. In postavila zrcalo tudi nam, Evropejcem: »Največja kriza je danes kriza reform, ker nam je predobro in zato ne delamo sprememb.«
