Tiskane izdaje
»Zgodilo se je tisto, kar sem napovedoval, kar sem si želel,« je nekaj ur po državnozborskih volitvah dejal ljubljanski župan Zoran Janković. Poudaril je, da pričakuje mnogo boljše odnose z novo vlado in boljši odnos do glavnega mesta. Njegov optimizem je, razumljivo, povsem na mestu, vendar utegne biti na trhlih nogah.
Ljubljana kot glavno mesto je imela v zadnjem desetletju kar veliko svojih svetnikov v državnem zboru. Kljub temu sta odnos mesto-država in status glavnega mesta ostala neurejena.
Navsezadnje je bila kar nekaj let oblast tako na mestni kot na državni ravni enoznačna (če pustimo vnemar znotrajstrankarska trenja). Vika Potočnik in njena naslednica Danica Simšič sta bili z državno oblastjo skorajda enobarvni, a so težave kljub temu ostale. Skorajda so se celo povečevale.
Pred približno štirimi leti je država sicer potrdila zakon o glavnem mestu in tako prvič priznala, da je to sodelovanje treba formalno urediti. Vendar se ni pozneje nič premaknilo: širši dogovor o medsebojnem sodelovanju je ostal črka na papirju; navsezadnje ni bil niti nikoli do konca zapisan in formuliran. Pomisleki so prihajali z vseh koncev države; največ seveda s tistih, kjer so prevladovali Ljubljani nenaklonjeni.
Toda vse pomisleke bi lahko strnili v enega samega - da je treba paziti, da ne bi uzakonil preveč privilegijev za Ljubljano.
Zanimivo je, da sta si bili takrat še t. i. enoznačni oblasti enotni le o tem, da naj bi bil papir zavezujoča podlaga za pripravo razvojnih, prostorskih, finančnih in drugih dokumentov, ki bi jih potrdili predstavniški organi na obeh ravneh. Predlagatelji (zvrstilo se jih je kar nekaj) so nato dokument večkrat preoblikovali, dokler ni nastalo kratko in dokaj splošno besedilo z vsega devetimi ali desetimi členi. In nič več. Kljub temu da je bila vrsta mestnih svetnikov tudi poslancev v državnem zboru. In kljub temu da sta bili županji iz istih strank kot državna oblast.
Pred dvema letoma, ko je Danica Simšič župansko verigo obesila okoli vratu Zoranu Jankoviću, je postalo jasno, da bosta mesto in država ostala vsak na svojem bregu Ljubljanice. Janez Janša je kot predsednik vlade kazal in metal drobtinice v smeri izboljšanja odnosov med »psom in mačko«, župan Zoran Janković pa je postajal čedalje bolj nervozen zaradi »krivic, ki da mu jih dela država«.
Zdaj, ko sta mestna in državna oblast postali več kot enoznačni, so izjave, napovedi in pričakovanje z Mestnega trga 1 razumljive. Toda če pogledamo le nekaj let v zgodovino, lahko ves optimizem hitro izpuhti. Še posebno, če bi si Ljubljani - zaradi takšnega ali drugačnega revanšizma ali trme - zahotelo več ali celo preveč privilegijev. Ker vemo, da se Janković rad zgleduje po Zagrebu, kjer zakon o glavnem mestu v praksi živi že veliko let, tamkajšnji župan Milan Bandić pa zbuja zavist in odpor v precejšnjem delu Hrvaške, najbrž ni neumestno pričakovati, da bi si ljubljanski župan nemara želel takšen zakon o glavnem mestu, ki bi mu omogočal kraljevski položaj.
Toda ljubljanski prvi mož v svojem pričakovanju glede izboljšanja odnosov med mestom in državo ne sme biti neučakan. Tokrat namreč - vsaj za zdaj - med poslanci nima niti enega mestnega svetnika. Celo njegovi, razpršeni po raznih listah in strankah, so po zdajšnjih neuradnih rezultatih ostali zunaj.
Iz četrtkove tiskane izdaje.
