Žvižgači niso ovaduhi in lažnivci

Ljubljana – Žvižgači z opozarjanjem na nepravilnosti v zadevah, ki so v javnem interesu, v družbenem sistemu igrajo pomembno vlogo, kar opaža tudi avtorica monografije Žvižgači, mediji in korupcija Alma M. Sedlar. Zaščita žvižgačev pri nas še vedno ni celostno obravnavana, zaradi negativnega prizvoka pa se posameznik navadno izraza »žvižgač« otepa.

Žvižgači so posamezniki, ki zaradi visokih etičnih norm ne molčijo ali se obrnejo stran, ampak opozorijo na napake in koruptivno prakso v svojem profesionalnem, institucionalnem oziroma delovnem okolju. Za takšno načelno držo pogosto plačajo visoko ceno: izgubijo službo, zdravje, tudi ugled, še dodatno pa jim položaj oteži to, da jih mediji ne prepoznajo kot žvižgače.

Pod pritiskom

Eden redkih, ki so mu mediji v Sloveniji pripisali status žvižgača, je kirurg in aktivist Erik Brecelj. A Brecelj se vseeno raje nima za žvižgača. Po njegovih besedah ima izraz pri nas še vedno negativen prizvok, slišal je tudi že, da je »ovaduh« in »lažnivec«. Širši slovenski javnosti je zdravnik postal znan leta 2006, ko je v javnem pismu opozoril na korupcijo v zdravstvu, nevzdržne delovne razmere za zdravnike in bivalne razmere za bolnike na takratnem Oddelku za onkološko kirurgijo v Ljubljani.

Ekonomistka Valerija Lesjak je poznana predvsem kot nekdanja direktorica Lambrechtovega doma upokojencev v Slovenskih Konjicah, ki je leta 2008 začela opozarjati na gradbene napake, ki jih je pri obnovi doma upokojencev naredilo podjetje Kongrad. Varovanci so se skupaj z zaposlenimi takrat znašli v nemogočih življenjskih in delovnih razmerah. »Nazadnje so mi dejali, da sem odgovorna, da bo 45 delavcev izvajalca izgubilo službo, in da sem povzročila socialno stisko vseh njihovih družin,« opiše pritisk, ki ga je takrat doživljala. Pravi, da je po izgubi vodilnega mesta v domu upokojencev imela srečo, da je imela licenco državne notranje revizorke in zdaj dela kot državna notranja revizorka v Mestni občini Celje.

Soodvisnost žvižgačev in medijev

Alma M. Sedlar je v omenjeni knjigi do medijske podpore žvižgačev zelo kritična, kot pravi, mogoče celo preveč. Več bi po njenem mnenju novinarji lahko naredili, če bi žvižgače v medijih ustrezno prepoznali. Opaža, da so žvižgači in mediji soodvisni: »Včasih so novinarji edini, ki sploh kaj naredijo. Pogosto se stvari začnejo premikati šele, ko se obrneš na medije, kar priča tudi zgodba Valerije Lesjak in Erika Breclja. Opravijo tudi naloge, ki bi jih morale državne institucije.« Pozitivno se ji zdi tudi, da so novinarji začeli iskati alternativne načine objavljanja, čemur je pot odprl predvsem splet.

Pri tem je Valerija Lesjak opozorila, da so številni novinarji njeno zgodbo sprva »zagrabili«, ko pa ni bila več aktualna, o njej niso več poročali. Kljub temu so na plan še vedno prihajale nove informacije. »Če bi mediji zgodbo pozorneje spremljali, gotovo ne bi zastarala,« je prepričana.

Ker žvižgač z razkritjem veliko tvega in ponavadi tudi marsikaj izgubi, bi v Sloveniji potrebovali samostojen zakon o zaščiti žvižgačev, meni Sedlarjeva. »Trenutno je pri nas za zaščito žvižgačev pristojna Komisija za preprečevanje korupcije, naprednejše države pa imajo samostojne zakone o zaščiti, kjer je ta bolj celostno obravnavana. KPK nudi pravno pomoč, ampak žvižgač potrebuje še druge oblike pomoči, saj velikokrat ostane brez službe, sooča se s poskusi diskreditacije, osamitvijo, onemogočanjem napredovanja,« poudarja Sedlarjeva.

Opozarja tudi na zmotno prepričanje, da se vsak žvižgač najprej obrne na medije ali zunanje organe: »To je ponavadi zadnja rešitev. Za zunanja razkritja se odloči šele, ko na nekaj opozori in ni učinka ali pa ko utemeljeno sklepa, da bo žrtev povračilnih ukrepov.«