Žvižgači: Svet je nevaren zaradi tistih, ki nič ne naredijo

Ljubljana – Marjetica Mahne, uradnica na ministrstvu za finance, je leta 2007 opozorila nadrejene na korupcijo v filmskem skladu. Ker se pristojni za njeno opozorilo niso zmenili, je o nepravilnostih obvestila še medije.

Nadzornica filmskega sklada je torej javno povedala, kar se je v filmskih krogih že dalj časa šušljalo: produkcija filmov stoji zaradi neorganiziranosti in slabega vodenja sklada. Kmalu zatem je bila razrešena in vlada je na njeno mesto imenovala drugega uslužbenca ministrstva.

V filmskem svetu se vrtijo veliki denarji, saj produkcija celovečercev ni poceni. Marjetico Mahne je osupnilo, da kot varuhinja javnih financ, v tej vlogi je namreč bila imenovana v nadzorni svet filmskega sklada, ni bila deležna podpore resornega ministra, če pa je branila interes ministrstva in se zavzemala za pošteno porabo javnega denarja. Presenetila jo je tudi neodzivnost ministrstva za kulturo. Dokler ni spoznala, da so vsi del iste zgodbe. Ministrstvo je zlorabljevalce javnih sredstev ščitilo oziroma so ti to počeli z njihovo vednostjo.

Pametovanje za šankom

Marjetica Mahne je bila ena prvih žvižgačev oziroma prijaviteljev (v angleščini whistleblower) v Sloveniji. Pred njo sta na nepravilnosti denimo opozarjala diplomat Peter Golob, biolog dr. Gorazd Pretnar, zdravnik Erik Brecelj, za njo še nekateri drugi uslužbenci v javni upravi. Brez posameznikov, ki z razkrivanjem nepravilnosti, spornih ali kaznivih dejanj včasih ogrozijo svojo službo, varnost in celo zdravje in ki so pomemben člen tudi v boju proti korupciji, v javnosti ne bi vedeli za marsikatero zlorabo, zato jih je treba ustrezno pravno zaščititi. Slovenija je leta 2010 sprejela zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ki med drugim ureja tudi to področje. Po oceni organizacije Transparency International se je Slovenija s tem zakonom umestila med štirimi države EU, ki so najbolje poskrbele za pravno varnost posameznikov. Pričakovali bi torej, da bo po sprejetju zakona število prijaviteljev začelo naraščati. V odstotkih je celo res tako, saj se je njihovo število podvojilo, v realnih številkah pa to pomeni, kot pravi Bećir Kečanović iz Komisije za preprečevanje korupcije, da sta prej na nepravilnosti opozarjala morda eden ali dva posameznika na leto, zdaj pa to počnejo trije ali štirje.

Marjetica Mahne se je za obveščanje javnosti o nepravilnostih, ki jih je opazila, odločila, ker se pristojni niso odzvali na njena opozorila. Šele kasneje je s svojimi opažanji seznanila tudi pristojne inštitucije. »Prepričala me je moč medijev, ki lahko dvignejo na noge precejšen del javnosti, v mojem primeru predvsem filmske in kulturne. A tudi drugi ljudje so me spraševali, kaj se dogaja. Marsikdo me je tudi vprašal, ali me je strah. Nisem se bala, da bom ob službo. Predvidevala sem, da si tega ne bodo drznili narediti. Res pa je, da sem začutila negotovost, ko me niso podprli tisti, ki bi me morali. Imela sem podporo prijateljev, ne pa tudi pristojnih.«

Blizu ji je Einsteinova misel, ki jo je v Sobotni prilogi nedavno povzel novinar Branko Soban: Svet ni nevaren zaradi tistih, ki delajo zlo, ampak zaradi tistih, ki gledamo, a nič ne naredimo. »Značilno za Slovenijo je, da znamo pametovati in se zgražati za šankom, ko pa je treba javno dvigniti glas in se izpostaviti, ne naredimo nič,« pravi Marjetica Mahne, a obenem poudarja: »Razumem pa tiste, ki molčijo, ker bi ogrozili svojo eksistenco.«

Kultura strahu

Kot državna uradnica ve, da je v državni upravi tudi danes veliko strahu. Ljudje si ne upajo spregovoriti, predlagati sprememb, protestirati; pripovedujejo ji o šikaniranju, zlorabah, nepravilnostih, napakah. Če jih vpraša, zakaj molčijo, zavzdihnejo in rečejo, da ima v državni upravi šef vse v rokah. Sistem zaščite kljub dobremu zakonu v praski torej še ni popolnoma zaživel. »V državni upravi se manj bojijo izgube službe in veliko bolj mobinga, ker pred njim niso zaščiteni.«

Mag. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine na Inštitutu za varovanje zdravja, ki je preučeval posledice trpinčenja na delovnem mestu, pravi, da se mobing izraža skozi pretiran nadzor posameznika in nepotrebne organizacijske ovire, napade na njegovo dostojanstvo, ignoriranje, zatiranje raziskovanja, hlinjene prerazporeditve, odvzem odgovornosti, osamitev in izključenost, prisvajanje delovnih rezultatov, onemogočanje skupnega dela in celo odpoved delovnega razmerja. Za povrh vsega, dodaja Bećir Kečanović, mnogi od žvižgačev med kolegi obveljajo za informatorje oziroma izdajalce. Prijavitelji zato težko ohranijo voljo in prepričanje, da bodo iz zgodbe izšli kot zmagovalci. Posledice nosijo sami, pogosto jih občutijo tudi njihovi najbližji. Marsikatera družina ni prenesla tovrstnih pritiskov.

Tisti, ki se vendarle odločijo za to pot, s svojo pokončno držo in etičnim ravnanjem rušijo pregrade in izboljšujejo kakovost življenja celotne družbe. Marjetici Mahne se zdi, da bi že zaradi Einsteinovega citata morali vsi, ki kritizirajo, razmisliti tudi o tem, kaj bi lahko sami naredili bolje in drugače. »Če bi bila tiho, bi to bilo proti moji osebni in profesionalni vesti.« A celo uradnica, ki je imela podporo prijateljev in družine in ki bi lahko poskrbela zase, če bi izgubila službo, je ob tej izkušnji začutila potrebo po zaščiti in pripadnosti; tudi zato se je kmalu zatem vključila v politično stranko.