Tiskane izdaje
Čez teden dni bodo oči vsega sveta uprte v nekdanje prizorišče dogajanja, ki je pred desetimi leti spremenilo svet. Reševalci, ki so 11. septembra 2001 pridrveli k tarči napada ugrabljenih potniških letal, ta kraj na južnem delu newyorškega otoka Manhattan še vedno imenujejo »Kup«, med ljudmi pa se je za prizorišče smrti nekaj več kot 2400 ljudi oprijelo ime »ničelna točka«, ki je v času ameriških napadov na Hirošimo in Nagasaki pomenilo območje, nad katerim je eksplodirala atomska bomba. Prihodnjo nedeljo, ko bodo na deseto obletnico napadov odprli spominsko središče, bo mesto, kjer so nekoč stale stolpnice Svetovnega trgovinskega centra, dobilo novo ime: Odsevanje odsotnosti.
Kakor je v teh koncih sveta običajno, so nastali zapleti še pred uradnim odprtjem spominskega kompleksa, saj so se gasilci, policisti in drugi, ki so pred desetimi leti prvi pritekli na kraj dogajanj, pritožili, da so organizatorji poskrbeli samo za velike ribe, za prave junake pa niso našli niti prostora na prizorišču slovesnosti. Nekateri so bili tako jezni, da so nameravali protestno zasesti bližnjo hitro cesto, ki povezuje južni in severni del Manhattna.
Strasti so se pomirile, a ti spori so bili le zadnji v nizu zapletov, ki so spremljali rojevanje Odsevanja odsotnosti. Prebivalci New Yorka negodujejo že zato, ker so potrebovali kar deset let, da so postavili spomenik, muzej, ki je del kompleksa, pa bodo tako ali tako odprli šele prihodnje leto. A že to, da so po vseh prerekanjih med arhitekti, investitorji in politiki, naraščanju stroškov, varnostnih pomislekih in spreminjanju projektov sploh prišli tako daleč, je velik dosežek. Brez newyorškega župana Michaela Bloomberga pa bi sploh vse skupaj propadlo, priznavajo tudi tisti, ki so si bili zaradi spominskega središča z županom najbolj v laseh.
Spomenik
ali stanovanja?
Čeprav so napadi na New York poslovnežu, ki je po zadnjih podatkih revije Forbes 13. najbogatejši Američan, pomagali, da je na županskih volitvah novembra 2001 premagal dotedanjega velikega demokratskega favorita, Bloomberg najprej ni bil pretirano navdušen nad postavitvijo spomenika. Zakaj ne bi namesto pokopališča raje gradili šol in stanovanj, je z javnimi izjavami spravljal v obup zagovornike projekta. A marca 2002 sta s tedanjim guvernerjem zvezne države New York Georgeem Patakijem vseeno napovedala, da bodo na kraju tragedije postavili spominsko središče.
Za glavnega arhitekta zasnove so najprej izbrali židovskega priseljenca iz Poljske Daniela Libeskinda, ki je projekt poimenoval Temelji spomina, zmago pa proslavil tako, da se je pojavil v reklami za Audi. Libeskindu je uspelo prepričati guvernerja Patakija, da je njegova zamisel boljša od projekta tekmeca Rafaela Viñolyja, ki je predlagal postavitev 440 metrov visokih kovinskih mrežastih dvojčkov. Komisiji so bila ta »okostja v zraku«, kakor jih je poimenoval Libeskind, bolj všeč, a prevladale so besede vplivnega Patakija.
Ironija je, da skoraj nič, kar je zraslo in še raste na ničelni točki, ne bo videti tako, kakor si je zamislil avtor osnovnega projekta. Najprej so mu odvzeli načrtovanje stolpnice, ki jo gradijo na mestu, kjer je stala tretja stavba WTC – tista, ki je letali nista zadeli, a se je vseeno zrušila. Njeno prvotno ime je bilo Stolp svobode, Libeskind pa si jo je zamislil v obliki in z naklonom bakle, ki jo ima v rokah Kip svobode.
A iz korporacije, ki je imela takrat v rokah gradnjo nove stolpnice, so mu odkrito povedali, da ima premalo izkušenj z načrtovanjem nebotičnikov, in najeli svojega arhitekta Davida Childsa. Ta je Libeskindovo izvorno zamisel poimenoval »bajonet« in 102-nadstropno stavbo, ki jo še gradijo, a že zdaj daleč najbolj vidno označuje ničelno točko, spremenil v poslovni projekt. Finančna kriza jim jo je sicer precej zagodla, a so različna podjetja do letošnjega maja že najela za 2,26 milijona dolarjev poslovnih prostorov.
A rastoča stolpnica ni del spominskega kompleksa, njeno ime so uradno spremenili v One World Trade Center, kritiki pa ji že pravijo utrjeni bunker. Zaradi pritožb policije, da bo postala lahka tarča za nove teroristične napade s tovornjaki, polnimi eksploziva, so jo namreč postavili na skoraj 60 metrov visok betonski podstavek s 70-tonskimi jeklenimi stebri.
Tudi samo spominsko središče ni takšno, kakor si ga je zamislil Libeskind. Na podlagi njegovih zamisli so namreč pripravili nov razpis in na njem je leta 2004 zmagal mlad izraelsko-ameriški arhitekt Michael Arad, o katerem so v reviji New York pred časom zapisali, da je bil pred tem njegov edini resen arhitekturni dosežek načrtovanje policijske postaje. Njegov kolega Peter Walker, ki je zasnoval trg spominskega središča, je včeraj v časniku New York Times opisal, kako sta se Libeskind in Arad prerekala, kričala drug na drugega, si loputala z vrati pred nosom in se skratka šla »arhitekturo pogajanja«.
To pa je prineslo veliko sprememb, tako v osnovnem Libeskindovem projektu kot v Aradovi nadgradnji. S svojci žrtev so se prerekali, ali naj bodo imena umrlih izpisana pod ali nad zemljo, policisti in gasilci so zahtevali, da morata biti ob imenih njihovih umrlih kolegov zapisana tudi čin in enota, zato so načrtovalci porabili več kot leto dni samo za usklajevanje in razporejanje imen žrtev. Poleg tega do prava strateška usklajevanja potekala med Aradom in svetovno znanim arhitektom Santiagom Calatravo, ki so mu zaupali gradnjo bližnje postaje podzemne železnice.
Toda največje težave so bile seveda finančne. Po prvotnih načrtih bi morala postavitev spominskega središča stati pol milijarde dolarjev, a so že pred petimi leti ugotovili, da bodo potrebovali dvakrat toliko denarja. Ko je že vse kazalo, da bo projekt neslavno propadel, se je vmešal dotlej skeptični župan Bloomberg. Uspelo mu je zbrati dodatnih 400 milijonov dolarjev, od katerih jih je iz svojega žepa prispeval 15, in postavil novo zgornjo mejo stroškov: 700 milijonov dolarjev. »Vsi so pričakovali, da je treba narediti nekaj mogočnega, zdaj pa smo po mojem prišli do bolj praktičnih rešitev,« je povedal leta 2006.
Ta pragmatizem je oklestil najbolj visokoleteče ideje obeh arhitektov. Luknji, ki sta malce manjši od temeljev nekdanjih dvojčkov, po njunih temnih stenah pa teče voda, sta ostali, toda Arad se je moral zaradi stroškov in varnostnih pomislekov odreči podzemnemu labirintu hodnikov, »spominskih galerij«, kakor jih je poimenoval. »To je bil hud udarec. Ali ne bi po takšnem porazu raje opustil projekt? Ali pa se poskusil sprijazniti z novimi pogoji?« je 42-letni Arad včeraj v New York Timesu opisoval svoje dileme.
Zmagala sta pragmatizem in slava. Tudi pri Libeskindu, pa čeprav od njegovih konkretnih načrtov ni ostalo veliko. »Projekt se je seveda spremenil, a vsi simboli in pomeni so ostali,« je 65-letni arhitekt dejal pred kratkim. O njih se bodo kresala mnenja, komentator revije New York Justin Davidson je pred dnevi zapisal, da še vedno razmišlja, ali bo »ta kraj res spodbuda za spomin ali zgolj par temačno privabljajočih lukenj, dvojno povabilo k pozabi«.
