Afera Arnault je svojevrsten preizkus za politiko

Množicam gredo v nos bogataši, premožni jim sploh niso všeč, kakor jih predvolilno ni maral François Hollande: vsaj tistih ne, ki niso obogateli s trdim delom in lastnim trudom. Zdaj, ko ima socialistični predsednik v rokah škarje in platno, mali človek od njega pričakuje, da bo pokazal, kakšen je v resnici njegov odnos do denarja.

Najbogatejši Francoz Bernard Arnault, lastnik prestižne skupine LVMH (Louis Vuitton-Moët Hennessy), bi si želel dvojno državljanstvo: ob francoskem je zaprosil še za belgijsko. Novica je močno vznemirila domačo javnost, ki se zdaj sprašuje, ali bodo njegove milijarde morda kmalu tudi belgijske. V Belgiji je davčna politika namreč manj požrešna od tiste, ki jo najpremožnejšemu sloju že od predvolilne kampanje napoveduje François Hollande. Obljuba zdaj dela dolg, čeprav v medijih ne manjka namigov, da bo ta »popravljen« v dobro zavezancem.

Socialistični predsednik je pred dnevi resda še enkrat poudaril, da bodo superbogataše zagotovo udarili po žepu: 75-odstotno bodo obdavčili tisti del njihovega letnega zaslužka iz dejavnosti, ki presega milijon evrov, a samo za dve leti oziroma dokler spet ne spravijo v red javnih financ. Ukrep bo menda prizadel vsaj tisoč ali celo med dva in tri tisoč Francozov, umetnike in športnike prav tako, število otrok, ki jih morebiti vzdržujejo, baje ne šteje. V francoskih medijih so v zadnjem času sicer veliko pisali, da bosta meja za 75-odstotno obdavčitev, kakor se popravlja predsednik, v resnici dva milijona na zakonski par in ne milijon na osebo, kar še zdaleč ni isto, sploh pa bo stopnja le 67-odstotna. Vlada bo namreč upoštevala tudi zavezančevo plačilo drugih prispevkov (splošnih socialnih prispevkov CSG, prispevka za povračilo socialnega dolga CRDS). Jasno je tudi, da dobiček iz kapitala ne bo tako močno obdavčen, kolikšen bo odstotek, pa za zdaj še ni jasno ...

Bogati Bernard Arnault, ki je po reviji Forbes vreden 41 milijard evrov, je v pogovoru s francoskim premierom Jean-Marcom Ayraultom posvaril, da ukrep, ki ga napoveduje leva politika, verjetno res ne bo brez posledic, obenem pa je v sporočilu za javnost obljubil, da se ne namerava nikamor davčno zateči. Morebitno dvojno državljanstvo menda ne bo spremenilo njegovega (poslovnega) odnosa do Francije, bo pa okrepilo (naložbeno) vez z Belgijo, s katero je, ker pač prihaja s severa, prepleten intimno in družinsko ter profesionalno. Nekateri mu verjamejo, drugi so zadržani, saj ni skrivnost, da je Arnaultu mnogo bolj od socialista Hollanda blizu nekdanji predsednik, prijatelj in poročna priča Nicolas Sarkozy. Sploh pa se je bogatin tudi ob Mitterrandovi zmagi leta 1981 za nekaj let preselil v ZDA ...

Medijska bojazen, da se bodo bogati Francozi odločili za tujino, Belgijo, Švico, Veliko Britanijo, ali celo odrekli francoskemu državljanstvu, se je z »afero Arnault« okrepila. Slišati je pobude, da bi bilo treba v dobi globaliziranja ekonomije z ustrezno mednarodno davčno politiko slediti na tuje tudi bogastvu. Za hitro ilustracijo: zgodovinar in politolog Patrick Weil bi, kot je razložil v Mondu, upošteval posameznikova leta življenja v določeni državi. »Ultrabogati Američan, ki je pri 49 letih postal Švicar, naj bi, ko bo dopolnil 50 let, 49/50 davkov plačal ZDA in 1/50 Švici. Leto pozneje bi to pomenilo 49/50 proti 2/50.«

Namera Françoisa Hollanda, da bi tiste, ki imajo največ, bolj obremenil, se mu zdi prava, toda nacionalni okvir ne zadošča. Sploh ker se socialistični predsednik niti malo ne osredotoča, in se tudi predvolilno ni, na tako imenovani izstopni davek, ki ga poznajo Američani (exit tax). Predhodnik Sarkozy je po svoje mislil nanj: julija lani je prejšnja garnitura omenjeni izstopni davek celo sprejela (pisali­ so o 32,5-odstotni obdavčitvi), potem pa je med predsedniško kampanjo pobuda popolnoma potihnila v medijih. Po letih očitkov, da je »predsednik bogatih«, je Sarkozy lani zanje uvedel tudi tako imenovani solidarnostni davek na premoženje (ISF) ...

Vse večje razlike

Medtem ko javnost čaka, koliko si bo politika upala udariti po žepu superbogataše in jih hkrati ne bo dodatno spodila iz Francije, v zadnjih dnevih močno razburja poročilo statističnega urada, po katerem se v Franciji, »domovini« enakosti, močno poglablja prepad med bogatimi in revnimi. Krepijo se množice revnih: leta 2010 se je število povečalo kar za pol milijona, in tako na 8,6 milijona, vzrok pa menda ni le kriza, ampak je razloge iskati tudi v socialni politiki. Kakor so kritični pri Alternatives Economiques, se pomanjkljivo postavlja na stran tistih, ki najbolj potrebujejo zaščito. Pod pragom revščine zdaj živi 14,1 odstotka populacije ali dober odstotek več kot na začetku krize leta 2008. Vse bolj so prizadete enostarševske družine (tudi otroci), neaktivni del populacije in brezposelni. Očitno je, da ne uživajo (več) dovolj socialne zaščite in jasno je, da njihova uvrstitev na socialni seznam ni prostovoljna.

Še pred kratkim, v času zahodne konjunkture, je bilo menda prisotno razmišljanje, da so prejemniki socialne pomoči, ki ni včasih »nič drugega kot potuha«,­ »zajedavci« in »rak družbe«, tako razmišljati danes, ko kaže kriza tudi v Franciji ostre zobe, pa pomeni še večjo sprevrženost. Za povrhu zbuja skrb podatek, da je življenjski standard Francozov, kakor so izmerili, na splošno padel, vendar ne pri najbogatejšem sloju: ta ima zmeraj boljši, bistveno boljši standard.