Tiskane izdaje
Rim − Vatikansko sodišče je prisodilo poldrugo leto zapora Paolu Gabrieleju, ki je šest let delal kot papežev strežaj, pri tem pa je imel tudi vlogo majordoma, vodje osebja, ki sme stopiti v papeške sobane. Kazen je razmeroma mila, vatikanska skupnost prebivalcev za obzidjem pa zdaj pričakuje papeževo pomilostitev.
Paolo Gabriele, eden izmed ne prav številnih državljanov Vatikana in njenih stalnih prebivalcev, je bil kot »krt« edini obdolženec na procesu, ki ga je sprožila afera »Vatileaks«. Ko so mu dovolili spregovoriti zadnji dan sojenja, je še enkrat povedal, da sta ga pri očitanem mu dejanju gnali globoka vera in neskončna predanost Cerkvi. Deloval je, kakor mu je velevala vest, v vsakem trenutku samo v dobro Rimskokatoliške cerkve. Žal mu je samo, da je izdal papeža, ki ga neskončno spoštuje.
Majordomu so tožilci očitali, da je pri svojem šefu papežu dalj časa kradel dokumente iz stanovanja in jih predajal novinarju Gianluigiju Nuzziju. Ta jih je letos objavil v knjigi Njegova svetost − tajna pisma Benedikta XVI.
Knjiga, ki je postala svetovna uspešnica, je razkrila vrsto nečednosti izza vatikanskega obzidja, vendar ni odkrila nič posebej novega. V resnici je bilo moteče samo to, da je postregla z dokazi in dokumenti, kar se prej ob širjenju bolj ali manj podobnih, včasih bolj in včasih manj pikrih novic izza obzidja po navadi ni dogajalo.
Novice, kakor so tiste, za katere je domnevno poskrbel Paolo Gabriele, se širijo po Vatikanu in okrog njega v vseh letnih časih, pripovedujejo jih pomembni dostojanstveniki in tudi čisto nepomembni uradniki. Širile so se pred majordomovim prihodom v papeške sobane, njihovega toka niso prekinili niti z aretacijo papeškega strežnika.
Za krajo uradnih dokumentov in njihovo objavo vatikanski zakoni predvidevajo šest let zapora. Tožilci papeškega dvora so zahtevali samo triletno kazen, sodniki pa so prepolovili tudi to. Neuradno je že slišati, da Paolo Gabriele, ki je bil zadnjih šest let med vsemi služabniki najbliže papežu, za zapahi ne bo prebil veliko dni, če bo tja sploh prišel. Zelo velika verjetnost je, da bo Gabriele pomiloščen, je po objavi razsodbe sodišča izjavil tudi vatikanski uradni glasnik.
Tudi dodatna razsodba, da bo omejena njegova pravica do dela v javni administraciji, verjetno nima trdne podlage, saj mora vatikanski vrh misliti predvsem nase in na svojo varnost. Če bi Gabrieleja pustili zaprtega v italijanski običajni ječi, saj cerkvena država zaporov sploh nima, bi se mimogrede lahko zgodilo, da bi prišle na dan zares pikantne zgodbe, zaradi katerih so založniške hiše in televizijski imperiji pripravljeni plačati velike denarje.
Čeprav Gabriele velja za edinega grešnega kozla v zadevi Vatileaks, se prave raziskave ozadja škandalov in krivcev za uhajanje informacij šele začenjajo. V tako velikem administrativnem aparatu, kakor je vatikanski, en sam strežnik, ki ni duhovnik in ima torej povsem postransko in podrejeno vlogo, ne more biti edina črna ovca.
Tudi varnostni aparat je dokazal, da kljub uradnim, celo papeževim slavospevom gardistom in orožnikom neskončno šepa. Majordom je nosil domov cele kupe dokumentov, pa kepe zlata in dragocene knjige, ne da bi to opazil kdorkoli. Orožniki se utegnejo znajti v škripcih tudi zato, ker jih je Gabriele obtožil, da so ga prve dni po aretaciji mučili.
