Ai Weiweijev davek, kitajski moralni poraz

Peking – Ker je drugo okrožno sodišče v Pekingu v četrtek zavrnilo Ai Weiweijevo pritožbo na zadnji instanci, bo moral plačati davčno kazen v znesku 15 milijonov juanov (1,85 milijona evrov).

Umetnik je sodbo označil za »sramotno«. Kot je izjavil, ni presenečen zaradi sodbe, ampak zato, ker ima družba, ki se tako hitro razvija, še vedno tako »barbarski in zaostal pravni sistem«. »Mislim, da je to slabo znamenje,« je izjavil po končni potrditvi sodbe.

Visoka kazen je bila pravzaprav izrečena Aijevemu podjetju Fake Cultural Development Ltd., domnevno zaradi nakopičenih davkov, ki niso bili plačani več let. Ni pa tega težko povezati z ideološkim vznemirjenjem, ki so ga povzročile umetnikove instalacije in politično neprimerne izjave.

Davčni dolg so mu izračunali potem, ko so ga lani aretirali na letališču na poti v Hongkong in ga brez obtožbe zaprli za 81 dni. Od takrat je njegov potni list v rokah policije, njegov studio pa nadzorujejo kamere. Ai je priznal, da mu je izkušnja v samici brez dnevne svetlobe in z nenehno prižgano žarnico nagnala strah v kosti. To je prostor, ki nenehno daje vtis, da iz njega morda nikoli več ne boš prišel na svobodo, je pozneje pripovedoval.

Kljub temu pa to ni bilo dovolj, da bi prenehal misliti. Vsako priložnost izkoristi, da odkrito pove, kaj si misli o politiki, ki jo izvaja Komunistična partija. Tako je ocenil, da so nedavne množične proteste proti Japonski v kitajskih mestih »spodbudile oblasti«, napad kakih petdesetih državljanov na limuzino ameriškega veleposlanika v Pekingu pa je označil za »vnaprej pripravljen«.

Finančni pendrek oblasti

Seveda bi lahko rekel, da so tudi neplačani davki podtaknjeni, saj je v zadnjih letih finančna roka kitajskega režima najboljši pendrek. Celotni gospodarski in plačilni sistem je na Kitajskem namreč urejen tako, da pravzaprav ni nobenega podjetja, morda tudi ne posameznika, ki ne bi do konca izpolnil svojih davčnih obveznosti. Kadar gre za znane osebnosti, davčni organi o tem molčijo, dokler se ne pojavi politični razlog za pregon. Potem pride na dan velikanska vsota, ki jo malopridnež dolguje, nato pa gre v zapor, pa ne zaradi svojega prepričanja, ampak zaradi »gospodarskega kriminala«.

Tako se je izkazalo, da je na Kitajskem krepitev reform gospodarskega in finančnega sistema samo pripomogla k lažjemu zatiranju svobode govora. Partijski voditelji trdijo, da je kitajsko pravosodje neodvisno. Nihče jim ne more dokazati, da ni. Tožilstvo vedno lahko izbrska kakšno nepravilnost pri vodenju knjig ali osebnih računov in nihče ne more dokazati, da je ni bilo. O tistem, kar se dogaja na zaslišanjih in v jetniških samicah, pa potem nihče nič več ne ve.

Če kitajski uradniki izgovorijo besedo »gui–ding«, kar pomeni »predpis«, je konec vsake razprave o tem, ali se je Ai Weiwei pregrešil pred davčnimi organi, ali pa je naredil napako pred partijsko cenzuro. Zamisel, da bo Kitajska z obilico zakonov in splošno institucionalizacijo stopila na pot demokratizacije, ali vsaj manj represije, je bila očitno zmotna.

Ko so 55-letnemu umetniku konec lanskega leta izrekli davčno kazen, je pozval sodržavljane, naj mu pomagajo plačati kazen. V kakih desetih dneh je na desettisoče Kitajcev prispevalo 8,5 milijona juanov (milijon evrov). Nekateri so denar poslali elektronsko, nekateri so ga enostavno metali preko zidu njegovega podjetja za umetniško oblikovanje. To je bil mini referendum, ki je pokazal ne samo, kaj si državljani mislijo o Ai Weiweiju, ampak tudi njihovo mnenje o državi.

Ta denar je bil vplačan kot finančno jamstvo za novo revizijo primera, Ai pa je v četrtek izjavil, da ne namerava plačati preostanka vsote. Tako se boj nadaljuje.

Glasni molk in svobodni duh

Ai ne skriva, da je razočaran nad molkom mnogih kolegov umetnikov. »Zhang Xiaogang, Yue Minjun, Zeng Fanzhi, Xu Bing, Liu Xiaodong,« je Ai v intervjuju s tujim novinarjem našteval imena umetnikov, ki niso povzdignili glasu niti proti njegovi aretaciji niti proti manipulaciji z davčnim dolgom. Njihova dela se za visoke vsote prodajajo na Kitajskem in v svetovnih galerijah. Tako so postali moralno skorumpirani, ne da bi se tega zavedali.

Na naslednjem Bienalu v Benetkah bo Ai skupaj s še tremi tujimi umetniki predstavljal Nemčijo. Njegova zamisel je razbiti pojem države kot hermetične nacionalne skupnosti. Ai bo tam, čeprav mu Kitajska do leta 2013 ne bo vrnila potnega lista. Navzoč bo s svojimi deli. In s svobodnim duhom, ki ga brani za vsako ceno.