Tiskane izdaje
Danes je minilo 70 let od napada nacistične Nemčije na Poljsko, s katerim se je začela druga svetovna vojna. Napad je sledil sporazumu o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ki sta ga podpisala zunanja ministra obeh držav (Ribbentrop in Molotov) dober teden pred tem, to je 23. avgusta 1939. Pakt, ki ga je ruski premier Vladimir Putin v odprtem pismu Poljakom označil za »nemoralnega« in »brez slehernega dvoma vrednega obsodbe«, je namreč vseboval tudi tajni dodatek o razdelitvi vzhodne Evrope, kakršno smo poznali do podrtja berlinskega zidu. Ta dan je zato evropski parlament izbral za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. V posebni resoluciji o Evropski zavesti in totalitarizmu je pozval tudi vlade in parlamente drugih držav članic Sveta Evrope, naj dostojanstveno in nepristransko počastijo njihov spomin.
Zamisel o posebni izjavi, deklaraciji ali resoluciji, kakor koli bi jo že imenovali, s katero bi se parlament spomnil tudi žrtev komunizma, je navzoča v Sloveniji vse od osamosvojitve. Vse prizadevanje pa je bilo doslej neuspešno. Zato je presenetila napoved sedanjega predsednika državnega zbora aprila letos, da naj bi državni zbor sprejel resolucijo, ki bi na formalni in simbolni ravni pomenila akt sprave in preseganja povojnih in medvojnih delitev. Besedilo naj bi pripravili strokovnjaki, ki bi jih predlagale politične stranke, in pripravili in sprejeli naj bi ga ločeno od tako imenovanih vojnih zakonov. Napoved spravnega besedila je bila namreč izrečena ob robu štiriletnemu neuspešnemu usklajevanju sprememb zakona o žrtvah vojnega nasilja in zakona o vojnih grobiščih. O obeh zakonih, ki ju bodo poslanci obravnavali prihodnji torek na izredni seji hkrati z resolucijo evropskega parlamenta, pa je bilo že tedaj znano, da ne bosta sprejeta z aklamacijo, čeprav sta si za to kar štiri leta prizadevala tako prejšnji kot sedanji premier. Če zakona ne bosta dobila širše parlamentarne podpore, je toliko manj možnosti za pripravo besedila resolucije, ki bi pomenila »akt sprave«.
Resolucija evropskega parlamenta bi zato lahko prišla kakor naročena. Sprejeta je bila z veliko večino. Podprli so jo tudi vsi slovenski evroposlanci, tako levi kakor desni. Pooseblja tragedijo Evrope prejšnjega stoletja, »ker je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal«. Poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, podpira dokumentiranje in pričevanje, saj brez spomina ne more biti sprave. Obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Prav to enačenje vseh totalitarizmov pa ni sprejemljivo za poslance vladne koalicije. Menijo namreč, da povojne razmere v Sloveniji niso bile primerljive z razmerami v drugih vzhodnoevropskih državah.
Dosedanje razprave o predlagani resoluciji tako napeljujejo na misel, da bo tudi tokratni poizkus propadel, kakor je propadlo usklajevanje vojnih zakonov. Dokler bo takšno prizadevanje mogoče razlagati kot ponovni poizkus sprememb zgodovinskih dejstev in rehabilitacijo kolaboracije, slovenski parlament ne bo zmožen sprejeti »akta sprave«. Toliko časa bomo tudi zaman čakali na uradno počastitev dneva spomina, ki ga je razglasil evropski parlament.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
