Alibi Unije

Brez preoblikovanja institucij ne more biti nobene širitve več, a to ni izgovor za upočasnitev pristopne strategije, temveč (prej) spodbuda za napredek procesa reform. Domislica Josepa Borrella zveni logično, saj je sedaj veljavna pogodba iz Nice napisana za največ 27 držav, kolikor jih bo v skupnosti že čez štirinajst dni. Zato je treba vzpostaviti nov institucionalni okvir, da bo Unija s 34 članicami – torej po razširitvi na Zahodni Balkan – delovala učinkovito in se izognila paralizi odločanja.

Toda trkanje na vest najvišjih državnikov, naj čim prej sedejo za omizje medvladne konference in določijo pravila igre v razširjeni skupnosti, bi bilo smiselno, če bi institucionalne reforme brez zadržkov podpirali povsod. Tudi v evroskeptičnih okoljih, kjer si zaradi zagate z ustavno pogodbo sploh ne belijo glav.

Tezo odhajajočega predsednika evropskega parlamenta je mogoče brati tudi v obrnjenem vrstnem redu; če se upočasni ali celo dokončno ustavi postopek posodabljanja skupnih institucij, bo na slepem tiru obtičal tudi pristopni proces z državami, ki so jim v Bruslju v zameno za demokratizacijo, politične in gospodarske reforme odprli »evropsko perspektivo«. Tako bi morali državam pred vrati Unije ponuditi drugačno, manj institucionalizirano obliko tesnejšega sodelovanja, kakor je pridruženo članstvo.

Upoštevati je tudi treba, da so evropski državljani čedalje manj zagreti za nadaljevanje integracijskega procesa, zato so v sklepih bruseljskega vrha zapisali, da je treba pred vsako novo širitvijo zagotoviti učinkovito delovanje Unije. Kandidatke morajo biti popolnoma pripravljene na izpolnjevanje članskih obveznosti, kajti podporo javnosti za naslednje širitve bo mogoče dobiti le, če bosta izpolnjena oba pogoja. Prav ta tretji »igralec« – poleg vlad članic in kandidatk – popolnoma spreminja dosedanje razmerje moči na pogajalski mizi in to bodo državniki poslej morda upoštevali bolj kakor kdaj v dolgi zgodovini širitev skupnosti.