Tiskane izdaje
Garmšir - Skoraj sedem let po padcu talibskega režima v Afganistanu divja vojna, ki je mednarodnim silam, zbranim pod zastavo Nata (Isaf), popolnoma ušla izpod nadzora. V najbolj vroči - varnostno in dobesedno - afganistanski provinci Helmand, od koder poročava, so pripadniki ameriških marincev v zadnjih tednih (predvsem na območju Garmšira) po silovitih spopadih z uporniki osvojili del ozemlja, ki je bil hkrati središče upora proti okupacijskim silam in središče svetovne trgovine z opijem. V Garmširu ob reki Helmand, ki so ga ameriški bombniki maja in junija zravnali s puščavski peskom, vlada navidezno zatišje, ki ga vsake toliko prekine samomorilski napad. Tesnoba.
Prek posušenih makovih polj je vel vroč veter in dvigoval fini pesek, da se je ostro zajedal v očesno sluznico. Ob enajstih dopoldne se je živo srebro približevalo petdesetim stopinjam Celzija. Na obzorju, ki mu ni bilo videti konca, je žarelo veliko sonce. V izsušenem potoku so razcapani otroci s palicami risali koncentrične kroge. Moški, zaviti v turbane, so čez polja gnali ovce. V daljavi je odmeval pasji lajež. Nebo, tako težko, da bolj težko ne bi moglo biti, so sem ter tja razparala ameriška vojaška letala. Marinci so na najbolj južnem robu Afganistana, kjer je do zdaj koračil zahodnjaški vojaški škorenj, iskali prebegle upornike in njihove pomagače. Vod marincev (1. bataljon, 6. regiment, četa Bravo) je vso pozornost usmeril na nizko bodičavo grmovje, ki ponuja idealno kritje za zasedo. Kadarkoli bi lahko počilo. Od koderkoli bi lahko priletelo.
Pod vojaškimi škornji so pokali posušeni makovi cvetovi. V južni afganistanski provinci Helmand, kjer zadnja tri leta brez prestanka potekajo srditi spopadi, je bilo lani proizvedenih petinpetdeset odstotkov celotne svetovne proizvodnje opija. In to na poljih, ki so ob blatni, leno drseči reki Helmand nastala sredi petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ameriška organizacija USAID v teh krajih razvila namakalni sistem. Letošnjo žetev, ki bi gotovo presegla vse rekorde, je marinska ofenziva, ki se je začela 28. aprila in še vedno traja, pošteno oklestila. Trgovina z opijem v Afganistanu je posel, ki ga zadnji dve leti skoraj v celoti obvladujejo talibi; ti so se finančno pošteno okrepili, marinci pa so jim z ofenzivo dodobra, a le začasno prekrižali načrte. Izčrpani ameriški vojaki so po treh mesecih trdih spopadov s talibi, plemenskimi milicami, stotinami borcev iz sosednjega Pakistana, lokalnimi borci in ograniziranimi kriminalnimi skupinami, ki nadzorujejo trgovino z opijem, iskali upornike, ki se kljub udarni ofenzivi še vedno skrivajo v vasicah južnega Helmanda, kjer so marinci pred tedni prevzeli nadzor nad manjšim območjem Garmšir. V takšni, gverilski vojni, ki poteka zunaj realnih časovnih komponent, ni mogoče zmagati.
Upornik
»Človek, na tem soncu me bo pobralo. Nevarnejše je od talibov,« je dejal eden izmed marincev in naredil nekaj dolgih požirkov vode. Lokalna mešančka Suzzie in Jake, ki sta se marincem pridružila takoj, ko so ti zasedli bližnjo vasico, sta se na vrhu kolone razigrano podila po posušenih makovih poljih. Ob robu peščenih sipin nad makovimi polji se je dvigalo nevarno zelenilo. Marinski vod se je približeval paštunski domačiji. Proti enemu izmed marincev je stekel velik rjavo bel pes, ki ni kazal napadalnih namenov. Nervozni marinec je nameril in žival hladnokrvno ustrelil v levo uho. Pes se je nekaj časa valjal po pesku, potem pa pogumno vstal, se v zraku dvakrat obrnil in se zatekel nekaj metrov stran. Objestni marinec je ponovno nameril in psa še dvakrat zadel. Ranjeni kuža, ki se ni in ni želel vdati, se je ponovno pobral, a takoj omahnil nazaj v pesek. »Ubij to prekleto stvar,« se je proti marincu Sendersu zadrl nadrejeni poročnik Slyder. Marinec se je pognal proti ubogi živali in ji s še dvema streloma razparal glavo. »Jebena žival,« je vzkliknil Senders, ki je po »uspešni akciji« deloval zadovoljno. Ko smo malo pred tem hodili po bližnji cesti, je svoj pogum še uspešno skrival. »Pes me je življenjsko ogrožal. In ne samo mene. Če ga ne bi ustrelil, bi se spravil tudi na Suzzie in Jaka,« je govoril marinec. Mešančka, ki so ju posvojili Američani, se za usodo svojega pasjega kolega nista niti malo zmenila; še naprej sta preganjala ovce. Iz bližnje domačije, ki jo je nesrečna mrcina ponosno branila, so medtem odmevali otožni kriki. Bradati starec je komaj zadrževal solze. »Zakaj ste ubili psa?! Kaj vam je storil? Ni bil nevaren! Bil je dober pes,« je marincem zabičal lastnik skromne hiše, zgrajene iz blatnih opek, ki je kot ena redkih med vsesplošnim ameriškim napadom na območje Garmšira ostala nedotaknjena. Marinci so se starcu prek prevajalca, mladega fanta iz Kabula, nekako poskušali opravičiti. Starec, ki je v desni roki držal srp, ravno je prišel z njive, se ni dal. Marinec, ki je pokosil hišnega psa, je medtem v otroške roke trosil bonbone. Šolski primer osvajanja srca in misli lokalnega prebivalstva.
Nedaleč stran je odjeknila močna eksplozija. Tla so se stresla. Marinci so močneje zagrabili za puške. »Pozor,« je zavpil eden izmed vojakov, ki je prav tedaj na zapuščenem polju za starčevo hišo našel nerazstreljeno granato; dokaz, da so talibi blizu, zelo blizu. Možje so se ponovno soočili z resničnim sovražnikom.
Padla (nikakršna) strategija
Vse od začetka ameriško-koalicijskega napada na Afganistan jeseni 2001 je bila oddaljena in težko dostopna provinca Helmand na jugu padle države središče upora proti tujim vojskam, ki so v Afganistan prišle zrušit talibski režim in v kraje, ki jih je civilizacija v celoti obšla, uvesti »zahodno demokracijo«. Koalicijskim silam je prvih nekaj let vojne šlo relativno dobro, v zadnjih dveh letih pa so se v deželi, kamor hodijo umirat imperiji, znašle v hudi zagati. Še posebej po tem, ko je žezlo boja od Američanov prevzela Natova misija Isaf. Nato, vse bolj politična in vse manj vojaška organizacija, je prišel v Afganistan iskat nov razlog obstoja, ki ga je izgubil s koncem druge svetovne vojne. Razmere na terenu - vojna, ki se širi - dokazujejo neuspešnost akcije in organizacije, ki vse bolj deluje kot Združeni narodi: za resen uspeh bi bila potrebna ukinitev tako imenovanih »nacionalnih omejitev«, v kar pa večina evropskih držav nikakor ne bo privolila. Temu ustrezni so rezultati. V obdobju pospešene krepitve nekoč lokaliziranih upornikov, ki so vse bolj kohezivni in organizirani, ter cvetočega opijskega posla je Nato zašel v temno ulico, iz katere ni videti izhoda, zato je med drugim pred pol leta na pomoč poklical 2400 ameriških marincev, katerih bojne metode so znane: omejitev v bojevanju praktično ni. Prvi marinski bataljon je odšel na jug, drugi na vzhod. Obema bataljonoma je po nekaj mesecih hudih bojev uspelo razpršiti lokalne uporniške mreže, toda vse skupaj bolj kakor na strateško zmago spominja na pljunek v morje. Kaj se bo v najbolj krvavih predelih Afganistana zgodilo, ko bodo marinci novembra odšli domov, ne ve nihče. To se glasno sprašujejo tudi prebivalci območja Garmšira, ki se po tednih, preživetih v puščavi, počasi vračajo domov. Bolje rečeno: na ostanke domov. Bo sledilo veliko talibsko maščevanje? Bo njihova, taka ali drugačna, kolaboracija z neverniki kaznovana s smrtjo?
Več preberite v Sobotni prilogi.
