Tiskane izdaje
Veličastno družinsko ozadje daje slutiti, da je mali Gilbert svoje najnežnejše otroštvo v tridesetih letih 20. stoletja gotovo preživel v enem značilnih ameriških prostranih opečnatih dvorcev, namesto s kockami in lesenimi konjiči, ki so takrat pričarali nasmeh na obraz povprečnega ameriškega otroka, pa se je bržčas igral z maskami afriških domorodcev in se prekopiceval po kožah ustreljenih žiraf, ki sta jih s svojih popotovanj prinesla dedek in oče. Knjižne police v njihovem domu so se verjetno krivile pod vezanimi izdajami starih National Geographicov, ki jih je deček požiral z enako vnemo kot evropska mladina Karle Maye, pri tem pa se je v duhu že veselil prvih potovanj, na katerih bo smel spremljati očeta.
Hm, po pravici povedano si nikoli nisem domišljal, da sem zaradi svoje družine kaj posebnega, vse takšne domneve z enim stavkom odžene Gilbert Grosvenor. Govori z umirjeno skromnostjo človeka, ki je prepotoval toliko sveta in spoznal nekaj najvplivnejših ljudi svojega časa, da je sposoben priljudnosti in nenarejenega, prijetnega pogovora celo, kadar je oblečen v frak, v katerem se bo čez dobro uro pojavil kot gost na večerji, ki so jo slovenski gostitelji priredili v njegovo čast.
»Najprej se sploh nisem kaj prida zanimal za National Geographic,« nadaljuje, »na Yalu sem študiral psihologijo. Prelomnica je bilo leto 1953, ko so Nizozemsko prizadele hude poplave. S cimrom sva se odpravila tja pomagat v okviru mednarodnega delovnega tabora. Bilo je katastrofalno, nasipi so popustili in povodenj je bila ujma, od katere si država še leta ni opomogla. New York Times pa je vse skupaj odpravil z eno samo vestičko.« Takrat se je Gilbert Grosvenor zavedel, kakšno moč imajo časopisi. S sostanovalcem sta na Nizozemskem ostala šest tednov, vse poslikala in nato napisala reportažo. Takoj po diplomi se je Gilbert Grosvenor zaposlil pri National Geographicu, tam je ostal do upokojitve leta 1996 in je z njim, natančneje z izdajateljem National Geographic Society, povezan še danes, in to kot predsednik skrbniškega odbora.
Velike fotografije so večne
Petdeseta so bila leta korenitih sprememb v novinarstvu, se spominja danes. Do začetka druge svetovne vojne je veljalo, da če o nekom nisi mogel napisati ničesar lepega, potem o njem raje nisi pisal, od leta 1945, ko so narodi drug za drugim položili orožje, pa ni več šlo tako naprej. Članki, objavljeni v National Geographic, so morali biti natančni, vsebovati so morali izčrpne podatke, biti aktualni in napisani tako, da si je bralec lahko sam ustvaril mnenje o predstavljeni temi. Leta 1957 je urednikovanje National Geographica prevzel njegov oče Melville Bell Grosvenor, revija pa je še pred tem prestala pomemben preizkus: poročala je o vstaji Madžarov proti sovjetski nadvladi leta 1956 - in preživela, dodaja Gilbert Grosvenor. Nekako takrat se je ekipa okrepila z nekaj mladimi sodelavci, ki so se pozneje izbrusili v znanega novinarja Wilburja Garetta pa fotografa in pisca Thomasa J. Abercrombieja, ki se je proslavil z delom na Bližnjem vzhodu ... Novi sodelavci so bili odsev nove ere v žurnalizmu, ki je pravkar napočila: t. i. fotožurnalizem. Koncept, v katerem bralčeve oči najprej pritegnejo dih jemajoči posnetki prelestnih metuljev, izklesanih teles črnskih bojevnikov ali drobnih poslikav na prastari lončenini, potem mu pogled seže najprej k podpisu pod sliko in se nazadnje ustavi na glavnem besedilu, je za National Geographic značilen še danes. Vendar omemba revije pri večini najprej vzbudi asociacijo na imenitne, razkošne fotografije. Kako je s tem, mar slika res pove več kot tisoč besed? Šteje kombinacija obeh, se glasi salomonski odgovor, v nadaljevanju pa - kar bi od človeka, ki se je še maloprej živo zanimal za delovno orodje Delovega fotografa, tudi pričakovali - sledijo besede, ki na tehtnico dodajo nekaj drobnih uteži v korist slikovne opreme člankov. »Fotografija je lahko prav tako pomenljiva ali lažniva kot besedilo. Velike fotografije pa so večne,« reče in začne naštevati primere, denimo v objektiv Joeja Rosenthala ujeti trenutek, ko so ameriški vojaki razvili zastavo na vrhu hriba na Iwo Jimi, pa delec sekunde, ki je bil potreben, da je Eddie Adams poslikal, kako je vietnamski general dobesedno odpihnil možgane nekemu vietkongovcu.
Več v Sobotni prilogi Dela
