Tiskane izdaje
Toda čeprav skušajo v Beli hiši in Pentagonu brezpilotna letala predstaviti kot kirurško orožje, ki z izjemno natančnostjo in brez (večje) postranske škode redči vrste skrajnežev, je resnica, sodeč po ugotovitvah poročila, ki so ga skupaj pripravili raziskovalci s pravnih fakultet univerz v Stanfordu in New Yorku, precej drugačna, smrtonosni napadi pa nimajo uničujočega vpliva le na ameriške sovražnike, ki so se zatekli na pakistanska plemenska območja, ampak tudi na življenjske navade tamkajšnjega prebivalstva.
Severozahod Pakistana se je znašel na muhi ameriških lovcev na teroriste po strmoglavljenju talibskega režima v Kabulu konec leta 2001, ko so se številni talibski borci in njihovi tuji zavezniki čez prepustno Durandovo črto umaknili v afganistansko vzhodno sosedo. Tradicionalno samosvoja območja, ki so vedno uživala visoko stopnjo avtonomije, so po ocenah zahodnih obveščevalnih služb v naslednjih letih postala osrednje zatočišče afganistanskih upornikov in pripadnikov Al Kaide.
Obamova vojna
Izjemno negostoljubna pokrajina in nepripravljenost pakistanskih oblasti, da bi Američanom prižgale zeleno luč za obračun s skrajneži na svojem ozemlju ali da bi se same odločno spopadle z njimi, sta že administracijo prejšnjega ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega prepričali v smotrnost uporabe brezpilotnih letal za napade na ključne voditelje talibskega gibanja in Al Kaide, po nastopu njegovega naslednika Baracka Obame pa se je tovrstna vojaška kampanja na pakistanskem severozahodu samo še stopnjevala, hkrati z njo pa tudi število napadov in žrtev.
Po navedbah spletnega portala The Long War Journal, kjer spremljajo tozadevno statistiko, so ameriška brezpilotna letala v času Busheve vladavine tako izvedla »le« 45 napadov na pakistanskem ozemlju, v iztekajočem se (prvem) Obamovem predsedniškem mandatu pa so udarila že 270-krat; nazadnje v ponedeljek zvečer, ko je bilo v vasi Davar Musaki v pokrajini Severni Vaziristan ubitih pet domnevnih skrajnežev. Prav Severni in Južni Vaziristan sta sicer v zadnjih letih postala osrednji prizorišči napadov ameriških trotov, na muhi katerih že dolgo niso več le pripadniki Al Kaide, ampak tudi člani talibskega gibanja, Hakanijeve mreže in drugih afganistanskih uporniških skupin.
Zaradi tajnosti programa, ki sodi pod pristojnost ameriške osrednje obveščevalne agencije Cia, in izjemno težavnega neodvisnega preverjanja posledic napadov na terenu je praktično nemogoče govoriti o natančnem številu žrtev, po mnenju avtorjev poročila s pomenljivim naslovom Življenje pod troti pa so še najbolj zanesljivi podatki, ki jih je zbral Odbor za raziskovalno novinarstvo (TBIJ). Po njih je bilo od prvega napada ameriškega brezpilotnega letala v Pakistanu junija 2004 do sredine letošnjega septembra ubitih med 2562 in 3325 ljudi, od tega 474 do 881 civilistov, vključno s 176 otroci.
Širitev nabora tarč
Ti podatki vsaj delno pritrjujejo pojasnilom ameriških oblasti, da v napadih trotov večinoma umirajo sovražni bojevniki - pri tem velja opozoriti, da je ločevanje med skrajneži in civilisti v tovrstnih operacijah izjemno težko -, toda avtorji poročila obenem zavračajo široko razširjeno prepričanje ameriške javnosti, da je njihova država zaradi tega varnejša. Daljinsko vodeni sejalci smrti z neba so v preteklosti sicer res likvidirali nekaj »prestižnih« tarč, med njimi visoka pripadnika Al Kaide Abu Jahja al Libija (junija 2012) in Iljaša Kašmirija (junija 2011) ter voditelja pakistanskih talibov Baitula Mehsuda (avgusta 2009), toda v to kategorijo menda sodi le dva odstotka vseh žrtev, medtem ko je večina precej nižje rangiranih skrajnežev.
K temu je bržkone pripomogla tudi preusmeritev pozornosti z izključno visokih pripadnikov teroristične mreže pokojnega Osame bin Ladna, ki je bila značilna za Bushevo administracijo, na analizo »vedenjskih vzorcev« pri izbiranju tarč, zaradi katere so se pod vladavino njegovega naslednika Obame na muhi trotov znašle tudi »skupine moških, ki izkazujejo oznake in značilnosti, ki jih povezujejo s terorističnimi aktivnostmi, njihova identiteta pa ni znana«. Katere so te značilnosti, ameriška vlada, tako kot številnih drugih podrobnosti svoje politike napadov brezpilotnih letal na skrajneže po svetu, noče razkriti, toda dejstvo je, da tako nejasna definicija sovražnika precej razširja nabor potencialnih tarč.
To se, kakor ugotavljajo ameriški raziskovalci, odraža tudi v spremenjenih življenjskih navadah prebivalcev pakistanskega severozahoda, ki zaradi čedalje pogostejših napadov z neba živijo v nenehnem strahu, da bodo tudi sami postali njihove žrtve, pa čeprav vedo, da niso ničesar zagrešili. Sogovorniki iz Severnega Vaziristana so ameriškim znanstvenikom zaupali, da se zaradi brezpilotnih letal, ki nenehno krožijo nad njihovimi glavami, ne upajo udeleževati pogrebov, porok in drugih množičnih prireditev, mnogi ne pošiljajo več otrok v šolo, zaradi govoric o ameriških ovaduhih, ki da s posebnimi čipi označujejo potencialne tarče, se širi vsesplošno nezaupanje med ljudmi, življenje v stalnem strahu, kdaj in kje bodo leteči morilci udarili naslednjič, pa uničujoče vpliva na njihovo duševno zdravje.
Dvojna igra Islamabada
Ameriški raziskovalci ob tem ugotavljajo, da so napadi brezpilotnih letal, ki jih je Obamova administracija z neprikritim navdušenjem »posvojila« od svoje predhodnice, do neke mere celo kontraproduktivni, češ da povečujejo sovraštvo Pakistancev do ZDA in posledično skrajnim skupinam olajšujejo novačenje novih članov. Ogorčenje javnosti vzbujajo predvsem poročila o številnih civilnih žrtvah tovrstnih incidentov, zaradi katerih pod pritiskom ulice tudi pakistanska vlada čedalje glasneje protestira pri ameriških oblasteh zaradi »nezakonitih napadov, ki kršijo mednarodno pravo in suverenost države«, pa čeprav ti po mnenju večine poznavalcev razmer brez tihe privolitve Islamabada ne bi bili mogoči v tolikšnem obsegu.
