Tiskane izdaje
Novi canterburyjski nadškof, čigar ime naj bi bilo znano v kratkem, bo vodenje anglikanske cerkve prevzel v času naglega upadanja števila vernikov in vse večjih razhajanj med tradicionalisti in modernisti glede prihodnje podobe cerkve.
Po nekajdnevnem zasedanju predstavnikov anglikanske konklave se je v Britaniji končal osrednji del procesa izbiranja novega canterburyjskega nadškofa.
Zdaj, ko je 16 članov komisije z glasovanjem zelo verjetno že določilo najprimernejšega kandidata za najvišji položaj in njegovega namestnika, naj bi z odločitvijo seznanili predsednika britanske vlade Davida Camerona.
Ime 105. canterburyjskega nadškofa bodo na Downing Streetu 10 predvidoma objavili ta teden. Še prej bo morala predlaganega kandidata podpreti kraljica Elizabeta II., ki je po britanskem ustavnem redu poglavarka anglikanske cerkve. Proces izbire novega canterburyjskega nadškofa se je pričel marca, kmalu zatem ko je Rowan Williams, ki je vodenje anglikanske cerkve prevzel na začetku prejšnjega desetletja, sporočil, da se bo konec leta predčasno umaknil z najvišjega položaja. Napovedal je, da njegovega naslednika čaka veliko dela, saj se bo med drugim moral soočiti z upadanjem števila vernikov in naraščajočimi razhajanji med tradicionalisti in modernisti na temo predlagane uzakonitve civilnih porok istospolnih in umestitve žensk med škofe.
Napačen pristop
Williams je o svoji zapuščini odkrito spregovoril v začetku meseca, ko je v intervjuju za Daily Telegraph priznal, da za preprečitev razhajanj, ki jih je leta 2003 sprožilo imenovanje homoseksualca na čelo episkopalne cerkve v ameriški zvezni državi New Hampshire, ni storil dovolj.
»Ne verjamem, da so bile vse moje odločitve pravilne. Morda bi pomagalo, če bi odšel v ZDA, takoj ko so se pojavili zapleti glede umestitev gejevskih škofov, in se bolj neposredno vključil v dogajanje.« Po njegovem mnenju je anglikanska cerkev v preteklosti do vprašanja istospolnih ubrala napačen pristop in se premalo zavzemala za njihovo civilno enakopravnost. Po letu 2003 so prakso imenovanja homoseksualcev in žensk na škofovske funkcije po ZDA prevzele še Kanada, Nova Zelandija in Kuba.
Odhajajoči nadškof priznava, da je v zadnjem desetletju večkrat razočaral obe strani, konservativce in liberalce, četudi ga večina javnosti še vedno vidi kot izrazito pozitivno osebnost, pod katero je cerkev funkcionirala dobro.
Premik v desno?
Verjetnost, da bo novi nadškof konservativnejši od dosedanjega, je precejšnja. Med kandidati, ki se pojavljajo v medijih, prevladujejo starejši teologi, ki bodisi nasprotujejo vladnim načrtom o legalizaciji porok istospolnih oseb bodisi se o tem še niso izrekli, poroča časnik Independent.
Zadnji teden se je tako največkrat omenjalo škofe Justina Welbyja, Cristopherja Cockswortha, Grahama Jamesa in Richarda Chartresa ter v Ugandi rojenega nadškofa Johna Sentamuja. Slednja zaradi izrazito konservativnih prepričanj veljata za najverjetnejši izbiri tradicionalistov. Njuno nasprotje predstavljata, do neke mere, Christopher Cocksworth, ki je povšeči tudi liberalnejšim evangeličanom, in Graham James, edini izmed peterice, ki se je izrekel za poroke istospolnih in za umestitev žensk na škofovske funkcije.
James, ki ga novinarji BBC zaradi bogatih izkušenj iz preteklosti navajajo kot najvarnejšo izbiro, je pred dnevi razkril, da si funkcije niti ne želi. V nedavnem intervjuju je dejal, da »upa« in »moli«, da bo celoten proces šel v smer izbire drugega kandidata: »Vloga canterburyjskega nadškofa je izredno pomembna, a zahtevna, zlasti zaradi velikih pričakovanj in relativno malo izvršne moči. Hkrati je to služba za nekoga mlajšega.«
