Anita Alvarado: »Ko pride moški k isti prostitutki tretjič, mu ni več pomoči.«

Čilenka Anita Alvarado ima pri 37 letih osem otrok s petimi očeti in življenjsko zgodbo, vredno telenovele. Kot devetnajstletna prostitutka je odpotovala na Japonsko in tam spoznala Judžija Čido in se z njim poročila iz čiste koristi, saj je vložil v njune odnose 12 milijonov dolarjev. Problem je bil v tem, da je bil Čida finančni direktor stanovanjskega sklada in je Anitine seksualne storitve plačeval z javnim denarjem. Decembra 2001 je zato na Japonskem izbruhnil finančni škandal, zaradi katerega so se celo poslabšali politični odnosi med Čilom in Japonsko. Čilenci so se branili, da gre za javno-zasebno partnerstvo, Anita pa je vstopila v svet estrade, o svojem početju napisala knjigo in celo izdala ploščo, na kateri prepeva pesmi s tematiko svoje preteklosti. Plošča in knjiga sta postali veliki uspešnici. Nastopila je v filmu in kandidirala za županjo občine, v kateri živi, ter na tržišče poslala svoje vino, imenovano Doña Geisha. Denar je začela nalagati v nepremičnine, otroke pa poslala v najboljše šole, saj jim hoče omogočiti boljše otroštvo od svojega.

Anita, ko sem se doma pohvalil, da sem po dolgem prizadevanju končno prišel v stik z vami in me celo vabite domov na večerjo, mi je žena sporočila, da mi bo za vsak primer blokirala vse kartice ...

(V smehu) Edino pravilno. Tako misli večina žensk o meni.

Kako to, da ste se na koncu vendarle odločili, da me sprejmete na pogovor? Na telefon sem vas kar nekaj dni neuspešno klical in na njem puščal sporočila.

Na neznane telefonske številke se ne odzivam in tudi telefonskih sporočil ne poslušam. Ljudje mi namreč puščajo najrazličnejše, tudi zelo nesramne odzive. Ko pa mi je vaš prijatelj Marco Monsalve poslal sporočilo in mi povedal, kdo ste in s čim se ukvarjate, me je začelo zanimati le, kakšno povezavo ima moje delo s kulturo.

V drugih latinskoameriških državah si izmišljajo telenovele, pri vas v Čilu pa jih očitno kar živite. Vaša zgodba je že taka, pred kratkim pa smo po vsem svetu napeto spremljali tudi reševanje rudarjev. Najodmevnejša zgodba je bila vsekakor, ko sta se ob novici, da so rudarji živi, pred rudnikom znašli dve ženski z napisom, na katerih je bilo isto ime: Yonni Barrios. Izkazalo se je, da žena in ljubica nista vedeli druga za drugo. Na koncu je rudarja pričakala ljubica, ženo pa je podprla celo soproga čilskega predsednika. Kako vi komentirate ta dogodek?

Prikazuje predvsem naše sprenevedanje. V čilski družbi se vsi pretvarjajo. Politiki imajo ljubice, a navzven igrajo vzorne družinske očete, geji skrivajo svojo homoseksualnost, jaz sem pa odkrito povedala, da sem prostitutka, in sprožila splošno ogorčenje. Bolje od tega, da sta se zdaj pred svetovno javnostjo soočili ljubica in žena, rudar pa je bil zaprt v rudniku, ne bi moglo biti.

Kako ste sploh zašli v svet seksa?

Izhajam iz revne in številne protestantske družine. Mama je osemkrat rodila, en otrok ji je umrl. Oče je bil iz Puerto Montta, mama pa iz Valdivie, a smo živeli v Santiagu. Prvega fanta sem imela pri šestnajstih letih. Ime mu je bilo Ricardo, vendar sem nedolžnost z njim izgubila šele po treh mesecih, saj nama v seksu nikakor ni šlo. Bila sem preveč nesproščena, on pa tudi ni imel pravih izkušenj. Takrat sem delala v čevljarski delavnici, ena od sodelavk pa me je nekega večera seznanila s starejšim prijateljem. Zvečer sva končala v hotelu in z njim sem odkrila prve čare seksa. Bilo je nekaj popolnoma drugega kot tisto z Ricardom. Gospod je bil bolivijski pilot, zaposlen na Lan Chile, in mi je res obrnil glavo. Nekaj časa po tej epizodi sem začutila čudne občutke v trebuhu in ugotovila, da sem noseča. Ko sem Ricardu po mesecu nosečnosti in pol povedala, da sem bila enkrat z drugim moškim in bom rodila, me je zapustil. Mama je za nosečnost izvedela šele po sedmih mesecih, ko pa je izvedel oče, me sicer ni vrgel iz hiše, ampak z mano ni govoril deset dni.

Tedaj se je rodila Angie, vaša prva hči, ki ima zdaj 21 let in z nastopanjem v resničnostnih šovih tudi že uspešno vstopa v svet čilske estrade.

Angie sem rodila 25. maja 1990, stara sedemnajst let. Mama mi je predlagala, da jo vpišemo kot njenega otroka, sicer si bom zapravila vse otroštvo. Ideja, da bi hčer imela za sestro, mi ni bila všeč, zato sem jo zavrnila. Dojila sem jo samo dvaindvajset dni, saj sem morala ves čas delati. Po treh mesecih je dojenčica resno zbolela. Bila je popolnoma dehidrirana in sem jo morala za mesec in pol poslati v bolnišnico, sama pa sem nenehno delala. Delodajalka ni pokazala prav nobenega usmiljenja. Ni mi dovolila, da bi jo obiskovala v času službe, zavrnila je tudi finančno pomoč za plačilo zdravnikov. Takrat sem bila pripravljena storiti vse, samo da bi ji lahko pomagala. Začela sem moliti in togotna prosila Boga: »Gospod, otroka mi nisi podaril, ampak očitno le posodil, zato te prosim, če je to tvoja volja, da ga vzameš nazaj. Moja ljubezen do tebe zaradi tega ne bo nič manjša.« Po tej molitvi je Angie čudežno ozdravela, mene pa je lastnica obrtne delavnice kmalu odpustila in sem spet ostala na cesti. Mnogo let kasneje sva se srečali. Še vedno je prodajala v isti čevljarni in mi dejala, da ravno potrebuje hišno pomočnico. V obraz sem ji povedala, da imam jaz tri pomočnice, ki jih plačujem veliko bolje. Življenje me je naučilo, da ob krivicah nikoli ne smeš biti tiho. Povedala sem ji, da sem se poročila z Japoncem, ampak ona je Japonce v svoji nevednosti enačila s Korejci, ki jih je bilo v sosedstvu vse polno. Šele ko je videla, da imam v denarnici na kupe denarja, po tleh pa so mi padle številne kreditne kartice, je verjela, da sem obogatela.

Zadnjič sem bil v Čilu leta 2003 in tedaj prvič slišal za vašo zgodbo. V Delu sem nato o tem napisal krajšo reportažo. Tedaj ste imeli pet otrok, zdaj jih imate že osem.

Res je. Imam jih vseh barv, ampak nobenega japonskega. Očitno japonskemu možu ni bil usojen. Po grenki izkušnji z Angiejino boleznijo sem se nato zaposlila pri krojaču in v tem času spoznala tudi očeta drugega otroka. To je bil Juan, fant, ki so ga zanimale vse punce v okolici, jaz pa sem se noro zaljubila vanj. V seksu sem bila še vedno precej naivna in nisem vedela, da se je pred nosečnostjo mogoče zaščititi. Ko sem zanosila, sva se videvala čedalje manj, potem pa me je zapustil, ker ni bil prepričan, da gre za njegovega otroka. To je bilo moje novo razočaranje nad moškimi in življenjem na sploh. Imela sem dva otroka in ostala sama. Angiejina bolezen je še vedno visela nad menoj, zato sem se odločila, da je denar treba začeti služiti drugače.

Zdaj že pridejo na vrsto prostitucija, Japonska in Japonci.

Začela sem delati za pultom nočnega bara Charlie Bar, katerega lastnik je bil Turek z imenom Karim. Stara sem bila devetnajst let. Bar je bil čudovit, že po treh dneh dela pa sem se začela spraševati, zakaj mi nihče ne pušča napitnine, ki je pri tem delu glavni vir dohodka. Četrti dan mi je kolegica dejala: »Ali se delaš ali pa si res neumna. Mar ti ni jasno, da moraš začeti spati s klienti, če hočeš do denarja? Misliš, da te bo plačal šef?« Še istega večera me je Karim peljal v hotel. V spolnem odnosu je bil neverjetno nežen in prijazen, prav nobene prisile nisem čutila. Šele čez čas sem izvedela, da ima odnose z vsemi puncami v baru. Vedno jih je hotel najprej preizkusiti sam in šele nato prepustiti strankam. Noč z njim je bila zame zelo poučna. Med drugim mi je dejal: »Punca, če hočeš od moških dobiti denar, jim bogato zaračunaj in le nadaljuj svoje delo. Zelo si lepa in imaš čudovito postavo. Mnogi ti bodo obljubljali ljubezen, ampak ne verjemi jim. Ponoči ljubezni ni. Tedaj sta samo seks in droga.« V Charlie Bar so hodili številni znani ljudje, z nekaterimi med njimi sem šla tudi zastonj, saj me je bilo sram zaračunati svojo storitev. Najbolj smešno pa je bilo, da so mi govorili točno to, na kar me je opozarjal Karim. V Charlie Baru sem po dveh mesecih spoznala Yoli, ki se je ukvarjala z zvodništvom in na Japonsko spravljala mlada čilska dekleta. Nikoli mi ni čisto natančno pojasnila, za kaj gre, ampak zdelo se mi je, da mora biti nekaj podobnega početju v Charlie Baru. Yoli mi je uredila papirje, vendar sem medtem v drugem lokalu spoznala Japonca Antonia, ki je odlično govoril špansko in mi na Japonskem obljubil ogromno denarja. Z Yoli še nisva imeli dokončnega dogovora, zato sem sprejela njegovo ponudbo. Prijateljice so me opozarjale, naj bom previdna, saj menda v Aziji tujce, če je treba, tudi ubijajo, ampak ni me bilo strah. Že od otroštva sem namreč vedela, da bom nekoč postala multimilijonarka, in o tem sem tudi na veliko govorila.

Kaj pa je bilo z otrokoma?

Slovo od njiju je bilo najtežje. Angie je imela dve leti, Pipe pa se je ravno učil hoditi. Ostala sta pri moji mami, ki me je ob odhodu objela in dejala: »Naj te Bog blagoslovi.« Tistega jutra 7. decembra 1992 ne bom nikoli pozabila.

In kako je potem prišlo do usodnega srečanja z Judžijem Čido?

Po različnih izkušnjah z Japonci sem ga spoznala neko noč, ravno v času hude osebne in finančne krize. Judži je imel tedaj štirideset let in ni bil ravno lep. Že prej sem ga večkrat opazila v baru, o njem se je govorilo, da pušča zelo dobre napitnine, ampak nikoli me ni pritegnil. Tiste noči, ko sva se spoznala, je manjkala ena od kolegic, zato me je lastnica lokala prosila, naj jo nadomestim. Med drugim mi je dejala tudi, naj izkoristim priložnost, saj ima veliko denarja. Spominjam se, da sem bila precej neurejena ter precej nezainteresirana, ampak sem morala delati. Judži me je povabil na večerjo, a sem ga zavrnila, da mi ni všeč japonska hrana. Kljub temu sva nato šla, v svojem obupu pa sem začela jokati. Postal je zelo nervozen in me spraševal, kaj je z menoj. Iz mene se je kar ulila vsa življenjska zgodba o tem, kako moram delati za preživetje svojih otrok v Čilu, kako sem v tej stiski prišla vse do Japonske, a ugotavljam, da vse skupaj ni pomagalo, saj sem zašla v resno finančno stisko. Judži me je potolažil in predlagal, da se vidiva naslednjega dne. Dobila sva se v restavraciji hotela Gran Aomori in med večerjo mi je dal poslovni kovček ter dejal: »To je za vas.«

To je tisti slavni honorar …

Da. Ko sem kovček odprla, je bil poln jenov, ki so preračunano znašali sto tisoč dolarjev. V tistem hipu sem pomislila na mamo in na to, kako bi ta denar lahko čim prej nesla v banko, da se Judži ne premisli. Bila sem tako srečna, da sem mu sama predlagala, naj greva čim prej ven iz restavracije, saj hočem spati z njim, ker se mu le tako lahko zahvalim za vso dobroto. Tiste noči sem se z njim res ljubila iskreno in strastno. Poljubljala sem ga po vsem telesu, prvič in zadnjič sva imela tudi oralni seks. Vsa naslednja leta najinega skupnega življenja ga nisem več poljubljala tako, ampak njemu se je tisto noč obrnila glava.

Kaj ste nato storili z denarjem?

Takoj ko je bilo mogoče, sem poklicala mamo in ji povedala, kaj se je zgodilo. »Hvala Bogu, hvala Bogu,« je govorila in ni mogla verjeti. Zjutraj sem nemudoma tekla v banko, da denar pošljem v Čile, vendar so me bankirji takoj začeli spraševati po njegovem izvoru. Dejali so mi, da prenosa ni mogoče opraviti, dokler tega ne ugotovijo. V trenutku se mi je podrl svet. Na srečo mi je Judži dal svojo vizitko. Pokazala sem jo in ga poklicala po telefonu, medtem pa uslužbencem pojasnjevala, da sem denar dobila od njega. Osebno je prišel v banko, pokazal svoja pooblastila finančnega direktorja stanovanjskega sklada, kjer je bil zaposlen, izpolnil formularje in stvar je bila urejena. Mami sem naročila, naj takoj, ko denar pride v Čile, z njim kupi hišo. To je ta, v kateri se zdaj pogovarjava. Judži me je v baru spoznal pod imenom Candy, po tem dogodku pa sem mu povedala pravo ime in priimek. Počutila sem se kot Julia Roberts v filmu Pretty Woman, on pa je bil moj Richard Gere. Plačeval je moje nakupe in mi podarjal nakit.

Nekoč so mi na Kubi razlagali, da je pri njih prostitucija najbolj nevarna. Povsod drugod, kjer so javne hiše, moški točno vedo, kaj bodo dobili za natančno določeno količino svojega denarja. Na Kubi pa tega ni. Tam jim prostitutke odigrajo ljubice, so užaljene, če jim hočejo plačati spolne storitve, vmes se celo skregajo z njimi in sploh odigrajo idealno ljubezen, na koncu pa fantje ugotovijo, da bi bilo ceneje, če bi šli za tisto uro v javno hišo.

Tako je povsod po svetu. Ko pride moški k isti prostitutki tretjič, mu ni več pomoči. Z njim lahko nato delaš, kar hočeš. Judži me je kmalu za tem povabil na svoj dom in zelo grdo govoril o bivši ženi in šele čez čas priznal, da ima z njo tudi otroke. Najprej sem mu verjela, da je bila ženska res slaba, ker je nisem poznala, on pa se mi je smilil. Pozneje je postal zelo posesiven in nasilen. Postal pa je tudi ljubosumen na moje otroke v Čilu. Že po dveh tednih me je prosil, naj neham delati, zaradi česar sem imela težave pri svojih zvodnikih. Šefu sem povedala, da me nekaj časa ne bo v njegov bar. Kmalu mi je Judži predlagal poroko in iz čiste nervoze sem se začela smejati. V tistem času sem bila namreč zaljubljena v nekega drugega Japonca z imenom Cukasa, ampak pomislila sem, da bolj od njega vendarle ljubim svoja otroka, zato sem v poroko privolila, tudi iz strahu, da ga ne bi užalila. Poleg tega so name pritiskali starši in me prepričevali, da je ogromno naredil zame. Oče in mama sta zelo verna in nočeta užaliti ljudi.

Kje sta se poročila?

Poroka je bila v Santiagu, dokumente pa sva overila na japonski ambasadi, kjer so stvari uredili zelo hitro. Po dobrem tednu sva imela vse potrebno. Kupila sem si najdražjo obleko, kar jih je bilo mogoče najti v elitnem trgovskem centru Santiaga. Za Judžijevo obleko mi je bilo popolnoma vseeno. Najbolj žalostno pri vsem tem je bilo, da me je dve uri prej z Japonske klical Cukasa ter prosil, naj se ne poročim. V joku sem mu odgovorila, da ne morem več ničesar spremeniti. Po poroki sva z Judžijem živela ločeno, saj sem jaz ostala v Čilu, on pa je sem prihajal na občasne obiske. V tistem času sem mu bila na voljo za seksualne storitve. Splačalo se je potrpeti trikrat na dan po pet minut, saj mi je to na mesec prineslo sto tisoč dolarjev. Japonci anatomsko niso ravno razviti in seks z njimi se lahko konča že po dveh minutah. Z Judžijem je bilo enako, čeprav je bil zanj izjemno pomemben. Hotel ga je zjutraj, popoldne in ponoči, ampak posebne domišljije ni imel. Vedno je hotel enak položaj, da je on zgoraj. Včasih sem hotela kaj spremeniti, pa mu ni bilo všeč, zato se na koncu niti nisem več posebej trudila. Opravila sva na hitro. Judži mi je vse do leta 2001 pošiljal po sto tisoč dolarjev na mesec, jaz pa sem med drugim s tem denarjem zgradila dva nočna lokala in dve bolnišnici. Bolnišnici sem zgradila ravno v spomin na čas, ko je bila Angie bolna. Lokal Delirio Caribeño pa sem tako poimenovala zaradi kubanskega ljubimca, s katerim sem živela, medtem ko je bil Judži na Japonskem. V tistem času sem tudi zanosila, a do poroda nisem vedela, kakšne oči bo imel otrok. Ker ni imel poševnih, sem Judžiju sporočila, da sem splavila, otroka pa smo nato skrivali pri sorodnikih.

Ravno v nočnem lokalu Delirio Caribeño sem hotel priti v stik z vami, a sem ugotovil, da ga ni več. Tam je zdaj fitnes. V zadnjih letih ste vendar morali prodati nekaj svojih nepremičnin.

Ampak mi gre še vedno dobro. S tem nimam težav. Izhajam namreč iz čiste revščine in sem navajena skromnega življenja. Materinsko skrbim za vseh osem otrok in jim hočem omogočiti boljše otroštvo od svojega.

Osem otrok ni ravno enostavno spravljati v življenje.

Meni ni težko in prav uživam v tem. Izhajam iz številne družine in tudi zdaj jo imam. Treba je samo nekaj organizacije in ogromno ljubezni. Otroke imam rada na kupu in videli ste, da smo tudi zdaj vsi skupaj prišli z našega vikenda. Moj dan se začne ob pol sedmih zjutraj, ko zbudim šolarje in jih spravim v šolo. Potem skrbim za najmlajšega, ki ima komaj štiri mesece, in ona dva, ki imata štiri in šest let. Ko se šolarji vrnejo domov, jih že čaka kosilo, sledijo popoldanske aktivnosti. Ob devetih zvečer morajo spat. Takrat pridejo na obisk moji prijatelji, s katerimi spijem kako pivo in odigram karte. Novic na televiziji in v časopisih skoraj ne spremljamo, ker so vse tragične, slabe in črne. Otrokom bi rada prihranila tak pogled na svet. Pogledamo samo tračarske novice, ker v njih največ pišejo o nas. Ob koncu tedna peljem družino na vikend, včasih pa skličem tudi vseh pet očetov, da se dobimo skupaj.

Kakšne odnose imajo pa oni med seboj?

Ko pridejo, se pozdravijo.

Tokrat sem v Čilu zato, ker na festivalu Santiago a Mil sodeluje Slovensko mladinsko gledališče. Ali veste, da se naša predstava imenuje Amado Mio?

Moj je na Japonskem.

Ampak zdaj je zaprt.

Leta 2002 so ga zaradi kraje javnega denarja obsodili na 14 let ječe. Leta 2007 sem ga šla obiskat. Videti je bil zelo žalosten. Kmalu po najini poroki se je namreč spremenil in postajal tudi nasilen. V zaporu pa se je čisto spremenil. Za obisk sem se odločila po temeljitem premisleku. Pet let je bil že zaprt, pred njim pa jih je bilo tedaj še devet. Mislim, da je v takem primeru dobro, če k tebi pride kdo, ki te ima rad.

Kdaj pa ste izvedeli, da denar sploh ni njegov, ampak so javna sredstva?

Novembra 2001 so neko popoldne z Japonske poklicali mamo in ji rekli, da želijo govoriti z menoj. Najprej sem pomislila na to, da je umrl. Zvečer, okoli osmih, pa me je klicala novinarka z Aomori TV, ki je zelo dobro govorila špansko. Začela me je spraševati, ali poznam Judžija, kdaj sem ga zadnjič videla in podobne stvari. Postala sem nervozna in jo vprašala, ali je umrl. Ni mi hotela povedati ničesar, dokler ji jaz ne odgovorim na njena vprašanja. Povedala sem ji, da že dva meseca ne vem nič o njem, in šele potem mi je dejala, da je Judži zaprt zaradi kraje državnega denarja. Sploh nisem mogla verjeti, da je ves ta čas kradel, in v prvi reakciji sem jim rekla: »Če je kradel, potem jih mora pošteno dobiti po riti.« To izjavo so na veliko objavili mediji po vsej Japonski. Šele v tem pogovoru z novinarko sem izvedela druge njegove laži. Meni je govoril, da so mu starši umrli in je po njih podedoval ogromno bogastvo, s katerim me je ves čas zasipal, potem pa se je izkazalo, da še živijo.

Ste z njim še poročeni?

Da in se tudi ne mislim ločiti. Le zakaj bi se? V tej zvezi imam še vedno veliko interesov.

Vaš obisk Japonske po sedmih letih odsotnosti je bil zelo odmeven.

Tja sem šla v spremstvu televizijske ekipe Chilevision. Ob prihodu me je pričakala množica japonskih novinarjev, fotografov in snemalcev. Trije novinarji so se ranili, ker se je njihov taksi, ki je sledil našemu avtomobilu, zaletel.

Menda v mestu Aomori, kjer so bili najbolj prizadeti zaradi izgube denarja, od vas pričakujejo opravičilo za vaša dejanja.

Z Japonci imam boljše odnose kot s Čilenci. Na Japonskem me imajo tudi ženske rade. Ko sem prišla tja, so me objemale in stiskale roke. Tudi one si želijo postati tako uspešne in samostojne. Odnosi med možmi in ženami so namreč pri njih zelo strogi. Na Japonskem žena še vedno hodi ob možu, ne držita se za roke in ne kažeta čustev. Latinske ženske pa smo drugačne. Božamo jih, stiskamo se k njim, čustev ne skrivamo. Meni za moje početje nikoli ni bilo žal. Svojo življenjsko zgodbo pripovedujem brez olepševanja. Če danes zboli kateri od mojih otrok, ga lahko peljem v najboljše bolnišnice. Otroci vedo, da sem bila prostitutka, a tudi, da ne kradem. Nekoč so sinu v šoli rekli, da imam toliko denarja zato, ker sem ga ukradla Japonski, pa jim je odgovoril: »Ni res, kradel je Japonec in ga podarjal moji mami. Ona je njegova žena in z njegovimi finančnimi špekulacijami nima nič. Če si kdo od nas, njenih otrok, hoče privoščiti kaj tujega, ga mama udari po roki.«

Zakaj ste se po škandalu odločili, da napišete avtobiografijo in celo posnamete ploščo, na kateri v živahnih ritmih prepevate o svoji življenjski izkušnji?

Saj se nisem odločila sama. Ko sem zaslovela, so se v hipu pojavili producenti, na mizo položili gore denarja in smo šli snemat.

V zadnjih letih so v Čilu sprožili proti vam vrsto sodnih postopkov. Obtoževali so vas številnih stvari, tudi zvodništva.

Vsi postopki so bili ustavljeni. Nikoli me niso obsodili.

Očitno imate dobre odvetnike.

Najboljše, same profesionalce, ker sem bila tudi sama najboljša prostitutka. Leta 2007 pa sem se odločila, da ta posel dokončno opustim.

Anita, za objavo tega pogovora bom potreboval še nekaj vaših slik. Vas lahko fotografiram?

Kot vidite, smo pravkar prišli s počitnic ob koncu tedna, zato nisem najbolj urejena. Profesionalne fotografije vam pošljem po pošti.
Prijatelj Marco Monsalve me je po intervjuju ob enih ponoči odložil pred hotelom. V želji, da jim prenesem še vročo zgodbo, sem tekel v lokal, kjer so se ob večerih zbirali slovenski udeleženci gledališkega festivala. Tokrat že ni bilo nikogar več, zato pa me je na cesti ustavila mladenka in povprašala: »Iščeš seks? Jaz te lahko bogato zadovoljim!« Misleč, ti nimaš pojma, od kod prihajam, sem stisnil rep med noge in jo ucvrl v hotel.