Arabska vstaja, 
francoska zamuda

A v povezavi s prevratniškimi dogodki na severu Afrike so v Franciji zamudile tudi prave besede, vizija. Kakor so kritični številni, je hotenje tunizijskega, egiptovskega ... naroda po demokraciji in svobodi francoska politika pozdravila preveč zadržano in prepozno. Bodrilno je bilo to hotenje Severnoafričanov, za politiko, težko pospremiti. Francoski mediji namreč že tedne zagrizeno brskajo po tkivu, ki povezuje francosko politično elito s padlima samodržcema Tunizije (Ben Alijem) in Egipta (Hosnijem Mubarakom). Zaradi tesnih povezav s klanom Ben Ali se zdaj utaplja 64-letna zunanja ministrica Michèle Alliot-Marie, desnosredinska političarka z zavidljivo kariero – v zadnjih dvajsetih letih je vodila ministrske resorje od mladinskih zadev in športa do obrambe, bila je pristojna za notranje zadeve, še za pravosodje. Menda ni edina z madeži, v dolgih letih in desetletjih ohranjanja stabilne tunizijske diktature so se spletle številne »prijateljske« vezi s Francijo. Na kapitalski pogon so se ohranjale med gospodarstveniki in politiki, desnimi in levimi, zdaj pa jih je žeja arabskega sveta po demokratičnih spremembah spravila vsaj v zadrego.

Človekove pravice

Na dogodke na afriškem severu in njihovo zadržano odmevanje med francoskimi politiki se je v pariškem Mondu z zapisom o realpolitik pred kratkim odzvala Rama Yade, nekdanja sekretarka za človekove pravice na zunanjem ministrstvu. Delovno mesto, ki so ga na predlog ministra Bernarda Kouchnerja predsedniku Nicolasu Sarkozyju odprli leta 2007, je zdaj že nekdanji šef diplomacije sam ukinil po poldrugem letu dni. Funkcijo je označil za napako, z besedami decembra 2008, da obstoji nenehno protislovje med človekovimi pravicami in državno zunanjo politiko, celo v Franciji. Zunanje politike da ni mogoče voditi samo v luči človekovih pravic, voditi državo da pomeni še kaj drugega, zato je bil sekretariat za človekove pravice na državni ravni zmota. Rama Yade, ki je po novem stalna predstavnica Francije pri Unescu, je še danes prepričana, da je bila, nasprotno, velika napaka prav ukinitev sekretariata, tudi s stališča aktualnih dogodkov na severu Afrike in Bližnjem vzhodu. Kakor se je pred dnevi razpisala v Mondu, bi Francija kot pionirka politične svobode morala pokazati razumevanje in podporo pri prebujanju arabskega sveta v demokracijo in svobodo; zaradi lastne izkušnje iz davnega leta 1789, tudi prevratniških devetdesetih let preteklega stoletja, ko so se osvobodile države Vzhoda. Nujno da je zamenjati zastarela očala, saj človekove pravice še zdaleč niso samo privilegij sedanjih Zahodnjakov, ki so, končno, samo začasni dediči že izbojevanih pravic. Treba je razumeti, da je mogoče biti musliman in hoteti biti svoboden, Arabec in zavračati islamizem, biti izobražen in mlad ter zahtevati delovna mesta, svoboščine, drugačno prihodnost.

Ponižno in vzvišeno

Posledično je malone razumljivo, da je podoba Francije, morda tudi Evrope, med prebujenimi Tunizijci negativna. Politikom zamerijo številni tisti, ki živijo v Franciji (okrog 150.000 jih je) in so ob padcu Ben Alija sredi januarja javno praznovali v Parizu, kakor tudi tisti, ki so revolucijo pripravljali oziroma spremljali v domovini, od blizu. Kakor je v intervjuju za Monde razmišljal Larbi Chouikha, univerzitetni profesor v Tunisu, politolog in član tunizijske Lige za človekove pravice, je v povezavi s Francijo prva misel povezanost in podpora francoske elite – naj gre za politike ali gospodarstvenike bodisi na levici bodisi na desnici – režimu Ben Alija. Dolgoletni prikazi Tunizije kot zgledne in stabilne arabske države, kjer se živi dobro in so ženske močno spoštovane, da so bili velika žalitev za Tunizijce. Prav tako menda niso pozabili besed predsednika Nicolasa Sarkozyja, ko je aprila 2008 kot gost izjavil, da se v Tuniziji širijo svoboščine. Nič manj se jim ni zameril niti njegov predhodnik Jacques Chirac, potem ko je na uradnem obisku leta 2003 dejal, da je jesti, kadar si lačen, prva od človekovih pravic. Prav tedaj je gladovno stavkala znana bojevnica proti mučenju, odvetnica Radhia Nasraoui. Prevrat, ki smo mu priča, utegne predrugačiti odnose med Tunisom in Parizom, ki sta doslej igrala vlogi po tunizijsko ponižnega in francosko vzvišenega; v zameno za besede, da je Ben Aliju uspelo zajeziti fenomen islamizma, da ni kredibilne opozicije, ki bi se mu lahko postavila po robu, tudi za gospodarske stike, Unijo za Sredozemlje, reševanje priseljenske problematike ... Doslej se je francoska politika pustila vabiti v goste, po novem so Tunizijci menda drugačni; ponosnejši.