Arabski veter v Franciji: da se ne bi rodile nove diktature

Vrniti ugled francoski zunanji politiki je prva naloga, ki čaka novega šefa francoske diplomacije Alaina Juppéja. Ministrske vajeti je fizično prevzel včeraj, potem ko je arabska revolucija po komaj treh mesecih odnesla trdovratno ministrico Michèle Alliot-Marie, preveč omadeževano s padlim tunizijskim režimom.

Politično prekaljeni Juppé – član Zveze za ljudsko gibanje, v preteklosti pa že minister za okolje, od leta 1993 do 1995 tudi za zunanje zadeve, še predsednik vlade in do pred kratkim minister za obrambo – naj bi poskrbel, da bi glas Francije spet odmeval daleč na tuje. Kakor je brati v francoskih medijih, naj bi pod njegovo taktirko profesionalizem prevladal nad amaterizmom in strahom pred spremembami. Potem ko je arabska vstaja v Tuniziji, Egiptu in Libiji pokazala, da je v francoski zunanji politiki tudi marsikaj »gnilega«, je bil predsednik Nicolas Sarkozy prisiljen znova, že četrtič v svojem mandatu in komaj tri mesece po zadnjih menjavah, premešati ministrske karte. Ne le da je morala Michèle Alliot-Marie (MAM) prepustiti zunanje ministrstvo Alainu Juppéju, doslej odgovornemu za obrambni resor, poslovil se je tudi notranji minister Brice Hortefeux, odslej predsednikov politični svetovalec; zamenjal ga je Claude Guénant, donedavna generalni sekretar Elizeja, ki spremlja Sarkozyja že devet let, medtem ko obrambno ministrstvo po novem vodi Gérard Longuet, predsednik skupine UMP v senatu.

O novem svetu z zamudo

Svet se spreminja, arabske spremembe so zgodovinske, zato je treba prevetriti tudi ministrsko ekipo, manj izkušena imena se bodo umaknila prekaljenim – je mogoče povzeti Sarkozyjevo nedeljsko odločitev, da bo prevetril vlado; oznanil jo je v televizijskem nagovoru. Takšno razumevanje geopolitike je, kakor zdaj komentira francosko časopisje, pravo, če le ne bi prišlo tako pozno. Vmes se je francoska zunanja politika, (ne edina) presenečena nad prebujanjem arabskega sveta, vedla očitno nespretno, tudi zgrešeno, zaradi pretesnih političnih, diplomatskih, gospodarskih, turističnih, prijateljskih ... povezav s (padlimi) diktatorskimi režimi je zamudila z iskrenimi pozdravi demokraciji in spoštovanju človekovih pravic na severu Afrike.

Pri Mondu so do menjav na ministrskih stolčkih zadržani tudi zato, ker zadrege, v kateri se je znašla francoska diplomacija, v resnici ne kaže pripisati Quai d'Orsayju, ne nekdanjemu ministru Kouchnerju ne ministrici MAM. Po njihovem pisanju je zunanja politika predvsem obraz Elizeja, Na pogled zunanjepolitično operacijo da je treba zatorej opazovati skozi notranjepolitično kukalo. Prozorno preprosto je: ena velika afera – Woerth-Bettencourt – je za vladajočo strujo preveč, poglobljen škandal, povezan z zdaj že nekdanjo ministrico Michèle Alliot-Marie in njenimi tunizijskimi stiki, bi pomenil dodatno kapljo čez rob. Čeprav je do volitev dobro leto dni ali pa prav zato, so nekateri že prepričani, da Sarkozy ne more dobiti drugega mandata; če levica ne bo delala prehudih napak, menda sploh ne.

Brez strahu

Kakor je predsednik Nicolas Sarkozy v nedeljskem televizijskem nagovoru še hrabril državljane, se sprememb v arabskem svetu, s katerim je Francija tesno povezana tako geografsko kakor zgodovinsko, ne kaže bati. Cilj da mora biti samo en: nuditi podporo in pomoč narodom, ki so se odločili za svobodo. Posegati v njihovo odločitev bi bilo nesprejemljivo, izkazovati neopredeljenost prav tako moralno in strateško sporno, pač pa je treba storiti vse, da ne bi umrlo upanje, usoda gibanj je namreč še vedno neznana. Po predsednikovih besedah se ta lahko, če skupni napori ne bodo uspešni, obrnejo tudi v nasilje in sprevržejo v diktature, še hujše od prejšnjih. Posledice za migracijske tokove bi bile v takem primeru tragične, kajti ne bi jih bilo mogoče nadzorovati, terorizma prav tako ne ...; Evropa pa je v prvi liniji. Zato je pozval še k izrednemu zasedanju evropskega vrha, skupni strategiji, ki naj bi jo EU sprejela glede libijske krize, zavzel se je za ekonomsko in trgovinsko politiko v prid demokracijam, ki se rojevajo, tudi v kontekstu Unije za Sredozemlje.

Za dve letali pomoči

In medtem ko francoski mediji še vedno razkopavajo in razkrivajo prijateljske povezave francoske elite s (padlimi) režimi v Tuniziji, Egiptu in tudi Libiji, so v ponedeljek iz Pariza v Libijo poslali dve letali z zdravniškim osebjem, zdravili in zdravstvenim materialom. Namenjen je bil v Bengazi, mesto v rokah nasprotnikov Gadafijevega režima. Po besedah predsednika vlade Françoisa Fillona za RTL je operacijo razumeti kot začetek množične človekoljubne pomoči osvobojenim ozemljem, razmišljajo pa tudi o drugih sporočilih Gadafiju, da je čas za slovo.