Tiskane izdaje
Nastajanje arhitekturnega »novega srca Evrope«, ki bo stalo vsaj četrt milijarde evrov, naključno spremlja nastajanje nove konstrukcije EU. To je odgovor na dolžniško krizo, iz katere je že tako nastala kriza smotra Unije. Krizni menedžment je v praksi povzročil ključne strateške premike. To ne zadeva le okrepljene vloge Nemčije, marveč tudi razmerja med institucijami.
Evropski mušketirji
Rompuy kot nekakšen predsednik EU, ki v svoji ne najbolje domišljeni funkciji predvsem posreduje med ključnimi državami, je na čelu skupine »štirih mušketirjev«, ki obdelujejo smeri razvoja EU. S prvim človekom evropske komisije Joséjem Manuelom Barrosom, predsednikom ECB Mariem Draghijem in vodjem evrske skupine Jean-Claudom Junckerjem bodo do konca leta pripravili konkretne predloge, ki naj bi vodili k oblikovanju »prave denarne in gospodarske unije« z napovedanimi velikimi premiki v strukturi evrskega območja na štirih ključnih področjih.
Ob skupnem bančnem nadzoru naj bi se članice zavezale k skupnemu proračunskemu načrtovanju, povezovanju gospodarskih politik in oblikovanju politične unije. Evropski politiki je doslej uspelo narediti največ na področju bančne unije kot enem od stebrov tesnejšega povezovanja. Že prihodnji teden bo Bruselj predstavil načrt za centralizirani nadzor nad šest tisoč bankami območja evra, ki ga bo opravljala ECB. Tak nadzor so na zadnjem vrhu EU konec junija navedli kot pogoj za prihodnjo neposredno pomoč kriznega sklada ESM bankam v stiski.
Tako bi poiskali izhod iz začaranega kroga med krizami bank in posledičnimi javnofinančnimi težavami držav. Vseobsegajoči centralni nadzor (sledila bi še sklada za skupna jamstva za vloge in sanacijo bank) po pričakovanjih vznemirja predvsem Nemčijo, ki opozarja, da bi se morali osredotočiti na sistemske banke. Tudi vsebinsko je vprašanje kočljivo. Je lahko ECB, ki bankam posoja denar, hkrati njihov nadzornik?
V Frankfurtu si želijo konkretne pristojnosti, denimo za zaprtje bank, ki v njihovih očeh ne morejo preživeti na trgu. Krepitev vloge ECB je še ena od posledic dolžniške krize in premikov v razmerju sil med glavnimi igralci na evropskem odru. Od prvega človeka varuhov evra Maria Draghija se pred jutrišnjim zasedanjem sveta ECB pričakuje skorajda čudežna rešitev kot odgovor na nezaupanje finančnih trgov v dve veliki javnofinančni bolnici, Španijo in Italijo. Da trgi v čedalje večji meri narekujejo ravnanje evropske politike, je še ena od posledic krize in politične nemoči.
Kaj je več Evrope?
Politična mantra je, da kot odgovor na krizo potrebujemo »več Evrope«. V različnih državah imajo različne predstave o tem, kaj taka besedna zveza pomeni. Britanci bi si želeli več evropskega enotnega trga, evroidealisti govorijo o Združenih državah Evrope.
Fiskalni pakt bo (evropska komisija bo šele v prihodnosti odredila, kdaj morajo države začeti spoštovati zlato pravilo) za krizne države nekakšno vodilo, s katerim bodo na dolgi rok pokazale resnost politike zagotavljanja stabilnosti javnih financ. Ker je neuspeh pakta stabilnosti in rasti, ki je po nemško-francoskih kršitvah njegovih pravil postal brezzobi tiger, tlakoval pot izbruhu krize, bo resnost pri izpolnjevanju njegovih pravil ključni del prizadevanja za stabilizacijo denarne unije.
Vsekakor je pakt nekakšen usmerjevalec. Ker je kriza pokazala, da denarna unija, v kateri vsaka država po svoje (neodgovorno) vodi javnofinančno in gospodarsko politiko, ne more uspešno delovati, naj bi njegova pravila zagotovila več usklajenosti. Poleg tega je za Berlin, ki je v evropskem kriznem menedžmentu žrtvoval že več dosedanjih tabujev (maastrichtska prepoved prevzemanja finančnih obveznosti drugih držav in nakupovanje obveznic v režiji ECB), zadnja trdnjava v stabilnost javnih financ usmerjene politike.
Še več, Berlin je že začel sondirati teren za bolj trdno zasidranje takih načel in omejevanje suverenosti na proračunskem področju v evropsko pravno ureditev. Širijo se govorice o želenem sklicu konventa in spreminjanju lizbonske pogodbe. To seveda ni edina pot, za strožja pravila bi se evrske države, denimo, lahko odločile v okviru okrepljenega sodelovanja, kakršno dopušča lizbonska pogodba. Poleg tega bo evropska politika morala odgovoriti na vprašanje, kako v Uniji zagotoviti demokratično legitimnost za novosti, kakršni sta skupni dolgovi in vpletanje v proračune.
