Asean med preteklostjo in prihodnostjo

Letošnje zasedanje Aseana se zdi eno najbolj kritičnih v zgodovini združenja.

Objavljeno
17. november 2011 08.34
Posodobljeno
17. november 2011 08.40
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking

Peking - Medtem ko so voditelji držav Aseana prihajali na indonezijski otok Bali, se je zgodovina tega združenja prepletala z njegovo prihodnostjo, in to malce preglasno za običajno tropsko idilo.

Logično bi bilo, da bi bilo zasedanje posvečeno tesnejšemu gospodarskemu povezovanju tega območja, a so se na vrh dnevnega reda kljub temu prebila vprašanja varnosti, kitajsko-ameriškega rivalstva in tistega, česar v zadnjih dveh desetletjih niso znali nikoli rešiti: do kod segajo pomorske meje držav okoli Južnokitajskega morja.
Asean so leta 1967 ustanovili prav zaradi strahu pred Kitajsko. Indonezija, Malezija, Singapur, Filipini in Tajska so ustvarili blok, da bi se skupaj upirali Maovemu komunizmu, ki je prav takrat prehajal v razburkano fazo velike kulturne revolucije in seveda stegoval ekspanzionistične lovke po celotnem območju, tako da je podpiral skrajna leva gibanja v okoliških državah.

Med tem se je bloku pridružilo še pet članic (Brunej, Burma, Kambodža, Laos in Vietnam). Ko se je nato Kitajska po sprejetju gospodarskih reform spremenila v veliki trg in dajala na različne načine vedeti, da ji nič več ni do širjenja komunistične revolucije, so v začetku devetdesetih let ustanovili vzhodnoazijsko gospodarsko združenje, ki se zdaj imenuje Asean+3, da bi z odprtjem prostotrgovinskega območja med desetimi članicami bloka, Kitajsko, Japonsko in Južno Korejo vzpostavili ravnovesje z ZDA, ki so se zdele preveč dominantne na tem ambicioznem območju.

Tokrat se Asean na Baliju znova vrača k začetnemu motivu svojega nastanka, z osveženo navzočnostjo ZDA pa se hkrati znova postavlja vprašanje, ali lahko ta blok, sestavljen iz majhnih in velikih držav, razvitih in manj razvitih gospodarstev, sploh računa na skupno prihodnost, če v njem prevladuje Kitajska, ki vse pogosteje rožlja z orožjem, kadar se kdo dotakne meja, ki jih je začrtala sama. Ker je odgovor na to vprašanje vse bolj nejasen, je znova dobrodošla Amerika, čeprav se vsi dobro zavedajo nevarnosti, ki jo prinaša navzočnost dveh slonov v trgovini s porcelanom.

Azijski evro

Letošnje zasedanje Aseana se zdi eno najbolj kritičnih v zgodovini združenja. Voditelji članic se morajo odločiti, ali bodo Burmi leta 2014 zaupali predsedovanje bloku, glede na to, kako počasi potekajo spremembe v tej državi, poleg tega bi morali ugotoviti, kako daleč so od vzpostavitve enotne gospodarske skupnosti, ki naj bi zaživela leta 2015, čeprav še vedno ni videti, kako bodo v sedanjih razmerah odpravili vse trgovinske ovire, poenotili vizumski režim in morda celo vzpostavili enotno valuto - nekakšen azijski evro.

Nad vsem tem pa lebdi še Južnokitajsko morje, o katerem Kitajska in Tajvan trdita, da sodi pod njuno oblast, Filipini, Brunej, Vietnam in Malezija pa so prepričani, da so deli tega pomorskega območja v okviru njihovih meja.
Indonezijski zunanji minister Marti Natalegava je v sredo potrdil, da so članice Aseana začele pogajanja o kodeksu vedenja v Južnokitajskem morju, in to najprej med članicami bloka, pozneje pa nameravajo v dialog vključiti tudi Kitajsko. Ta proces se bo zagotovo precej zapletel s prihodom ameriških marincev v avstralska oporišča, še bolj pa s krepitvijo vojaške zveze med ZDA in Filipini, ki je te vode že poimenovala Zahodnofilipinsko morje in tako sprožila vsesplošno ogorčenje Kitajske.

Izguba azijskega značaja

Kitajski funkcionarji so pred sestankom na Baliju poslali odločna opozorila tako ZDA kot sosednjim državam, češ da »v trenutku, ko gospodarstvo še vedno okreva, ni dobro krepiti in širiti vojaške zveze«, medtem ko so Filipinom zagrozili, da bodo morali drago plačati, ker z Američani delujejo proti Kitajski. »Najboljši način je prezreti Filipine v procesu krepitve kitajskega sodelovanja z drugimi azijskimi državami«, predlaga Global Times in dodaja, da se mora Kitajska odločno odzvati, če hoče drugim državam tega območja preprečiti, da bi se zbližale z ZDA in tako postale del ameriškega protikitajskega zidu.

Bali bo konec tedna gostitelj še enega vzhodnoazijskega vrhunskega srečanja, ki se ga bo letos prvič udeležil tudi predsednik Barack Obama. Še preden je v četrtek pripotoval na Bali, je po idiličnem otoku donel njegov stavek »Amerika je na Pacifiku in namerava tukaj tudi ostati«, ki ga Obama izgovarja glasneje, odkar je napovedal umik čet iz Afganistana. Na vzhodnoazijskem vrhunskem srečanju bodo poleg predstavnikov držav Aseana, Kitajske, Japonske in Južne Koreje tudi voditelji Indije, Nove Zelandije, Avstralije, ZDA in Rusije. Najbrž je odveč poudarjati, da je ta forum že izgubil čisti azijski značaj, ki so si ga nekatere od teh držav prizadevale ohraniti.

Povsem jasno je tudi, da njegova konotacija ne bo zgolj gospodarsko povezovanje. V ta pojem je treba najprej umestiti vse sile, ki imajo za svoje simbole zmaja, slona, medveda, tigra in orla. Šele ko se bo začela ta menažerija miroljubno vesti, se bo lahko zazrla v prihodnost. Zdaj se namreč šele prebuja nemirna preteklost, ki kot utež visi za vratom vseh udeležencev.