Asean: Skupna kultura miru se krha

Peking – Od ustavitve spopadov na meji med Tajsko in Kambodžo je minilo le nekaj ur, ko je v Phnom Penh na pogovore o dvostranski trgovini pripotovala vladna delegacija iz Bangkoka. Namestnik tajskega premiera Trairong Suvanakhiri in namestnik kamboškega premiera Kear Čon sta se nasmihala eden drugemu in po pogajalski mizi razvrščala sezname z naložbenimi projekti in predlogi za sodelovanje. Poudarjala sta, da vojna na meji ne sme biti ovira za trgovanje med državama, obljubila sta si, da bosta povečala število mejnih prehodov in transportnih tovornjakov, tako da se je znova zazdelo, da so bili vojaki, minometi in rafali strojnic, ki jih je bilo slišati še pred nekaj urami, zgolj otroška igra. Resni ljudje na obeh straneh so pripravljeni na sklepanje poslov.

Karkoli že so se dogovorili namestnika premiera in funkcionarji iz obeh ministrstev za gospodarstvo in trgovino – v njihovih rokah pa je letna blagovna menjava, ki presega 2,5 milijarde dolarjev –, pa to še vedno ne pomeni, da bo na tistem delu meje, kjer že več kot 900 let stoji tempelj Preah Vihear, obveljalo krhko premirje. Tajvanci in Khmeri veljajo za miroljubne ljudi, ki se nasmihajo tudi takrat, ko jim je najtežje, zdaj pa se zdi, da potrebujejo spopade okoli templja samo zato, da bi razburkali nacionalistične strasti, nato pa z njimi dosegli povečanje vojaških proračunov, tako da bi bile bližnje volitve – na Tajskem letos, v Kambodži pa prihodnje leto – bolj odvisne od višjih nacionalnih interesov.

Nič ni bilo rešenega z oboroženim spopadom, v katerem je bilo ubitih najmanj deset, ranjenih pa okoli sto ljudi, pa tudi ne s premirjem, ki se opira na majave noge obojestranske nepopustljivosti. Kamboški premier Hun Sen je od ZN zahteval, naj v to državo pošljejo mirovne posrednike, varnostni svet pa se glede tega ni mogel dogovoriti, ker je tajski premier Abhisit Vedžadživa zavrnil sleherno posredovanje in vztrajal pri odpravi spora po dvostranskih kanalih znotraj obstoječega varnostnega mehanizma.

Opazovalec brez moči

Pat položaj bi se utegnil spremeniti v šahovski mat za Asean, ki brez moči opazuje, kako dve državi članici zasajata nož v sam smisel njegovega obstoja. Odkar so leta 1967 ustanovili ta forum, so ostala številna njegova načela neuresničena ali popačena, kljub temu pa je obstajal trden razlog za zaupanje v njegov obstoj: nikoli se ni zgodilo, da bi se članice Aseana zapletle v vojno.

Deset držav, ki sestavlja to skupino, je živopisna pahljača ver, družbenih sistemov, kultur in narodov. Članice Aseana so najštevilčnejša muslimanska država Indonezija, največja katoliška država azijske celine Filipini, ustavna monarhija Tajska, absolutna monarhija Brunej, Malezija s kraljem, ki ga izbirajo vsakih pet let, Vietnam in Laos, v katerih vlada komunistična partija, Burma, ki jo vodi vojaška hunta, Singapur, ki velja za eno najbogatejših držav sveta, in Kambodža, ki sodi med najrevnejše države našega planeta.

Vse to je bilo do zdaj povezano s skupno kulturo miru. Ko sta Tajska in Kambodža izgubili potrpljenje zaradi spornega templja in dvorišča pred templjem, je bila zadana huda rana sistemu območne varnosti, ki je postal temelj varnostne mreže, v katero sodijo Azijski območni forum (ARF), Azijsko-pacifiški gospodarski forum (APEC), Azijsko-evropsko združenje (ASEM) in Združenje obrambnih ministrov Aseana.

In zdaj čakajo na to, ali bo lahko Asean sam odpravil spor med Tajsko in Kambodžo, ali pa bo, kot je to počel dolgo vrsto let, žarišče zgolj polil z mrzlo vodo in čakal na priložnost, da se pritajene strasti pometejo pod preprogo.

Umirjanje strasti

Opazovalci so že dolgo opozarjali, da omenjeni forum zanemarja razlike, namesto da bi jih odpravljal z iskanjem trajnih rešitev, in da tako pod lastno streho prinaša tempirane bombe, ki utegnejo v določenem trenutku omajati, če že ne popolnoma uničiti celotno varnostno konstrukcijo. Ko sta se Tajska, kot ena od ustanoviteljic Aseana, in Kambodža odrekli razumni presoji v prid domačim političnim interesom, je indonezijski zunanji minister Marti Natalegava, ki je takrat predsedoval forumu, odpotoval tako v Bangkok kot v Phnom Penh – a le zato, da je umiril strasti, ne pa zato, da bi glede tega tudi resno posredoval. Njegov poziv vsem desetim zunanjim ministrom na izredni sestanek je bil slišati kot izraz nemoči, ne pa kot potrditev obstoja mehanizma za premagovanje tovrstnih kriz.

Večina analitikov je med pojasnjevanjem razlogov za izbruh spopadov navedla domače politične potrebe Abhisita in Hun Sena, hkrati pa so nekateri od njih opozorili tudi na dejstvo, da Kambodža ni nič več odvisna od gospodarskih vezi s Tajsko glede na to, da so zdaj na tem območju vse bolj prisotni Kitajci in drugi vlagatelji iz Jugovzhodne Azije. Phnom Penh preprosto nima kaj izgubiti, s tem ko Preah Vihear brani kot simbol khmerskega ponosa, ta pa je že tako ali tako začrtan znotraj kamboških meja.

Kitajska pa lahko ogromno izgubi, če bo streljanje preraslo v vojno, in še toliko več, če bo Asean zaradi tega izgubil svojo mednarodno verodostojnost. Vodstvo v Pekingu si tokrat ne more dovoliti, da bi izbiralo med stranema, saj bi s tem dodatno poseglo v tkivo foruma, na katerega se azijska sila opira kot na pomembno gospodarsko in varnostno zaledje v procesu lastnega dozorevanja v globalno silo.

Perspektiva tajsko-kamboških odnosov ni prav nič obetavna. Verjetno bo polna spopadov in premirij, pri čemer pa bo vse podrejeno političnim potrebam obeh držav. Vse to pa bo imelo za Asean trajne posledice. Če temu forumu ne bo uspelo poiskati mirovnega zdravila za lastne članice, bo zgolj s trgovinskimi sporazumi zelo težko ohranil razlog svojega obstoja.