Augusto Pinochet

Santiago de Chile - Nekdanji čilski diktator, general Augusto Pinochet, ki je v nedeljo, le dobra dva tedna po 91. rojstnemu dnevu, umrl zaradi odpovedi srca, je 17 let vodil enega najtrših vojaških režimov v Latinski Ameriki. Njegovo ime so zaradi množičnih pobojev političnih nasprotnikov, nasilnega zatiranja protestov in izgnanstva na tisoče Čilencev povezovali z najbolj črnimi dnevi Čila.

Pinochet se je rodil 25. novembra 1915 v Valparaisu, okoli 100 kilometrov zahodno od Santiaga de Chile. Bil je sin vojaka iz francoske družine, ki je v začetku 18. stoletja zapustila Bretagno. Kot mladenič je s 15 leti zaprosil za vstop v vojaško šolo, a so ga sprejeli šele po tretjem poskusu leta 1932. Leta 1940 se je poročil z Lucio Hiriat, ki mu je rodila tri hčerke in dva sinova. Kot stotnik je leta 1947 vodil oporišče Iquique na severu Čila, kjer so bili zaprti voditelji Komunistične partije, ki jo je takratni predsednik Gabriel Gonzalez Videla prepovedal.

Ko je bil 4. septembra 1970 za predsednika Čila izvoljen socialist Salvador Allende, je Pinochet dobil čin generala. Leta 1973 je s položaja načelnika generalštaba čilske vojske odstopil general Carlos Prats, za svojega naslednika pa priporočil Pinocheta, ki mu je "podal veliko dokazov zvestobe".

Le tri tedne zatem, 11. septembra 1973, je Pinochet izvedel državni udar, ki je sprožil strmoglavljenje in smrt Allendeja. Za desno usmerjene poslovne kroge pa je Pinochet predstavljal "človeka, ki je Čile rešil komunizma" in državi s privatizacijo veliki državnih podjetij dal gospodarski zalet.

Leta 1973 množični poboji političnih nasprotnikov

Prvi znaki cene, ki jo je morala čilska družba plačati za "zaščito demokracijo pred nevarnostjo komunizma", o kateri je sanjal Pinochet, so bili po letu 1973 množični poboji političnih nasprotnikov. Sledila so zaprtja voditeljev levice, izgnanstvo več sto tisoč Čilencev ter nasilno zatiranje protestov, na katerih je prebivalstvo od leta 1983 zahtevalo vrnitev demokracije.

Leta 1986 se je Pinochet izognil atentatu, ki je organizirala Domoljubna fronta Manuela Rodrigueta (FPMR), oborožena skupina, povezana s Komunistično partijo. Na plebiscitu leta 1988 pa je več kot 53 odstotkov volivcev glasovalo proti njegovi želji, da bi na oblasti ostal še eno desetletje. Tako se je moral leta 1990 posloviti od vodenja države in jo prepustiti krščanskemu demokratu Patriciu Aylwinu.

Od leta 1994 se je Pinochet držal v ozadju

Od leta 1994, v času predsedovanja Eduarda Freia, se je Pinochet držal v ozadju. Kljub temu je ostal na čelu oboroženih sil, vse do marca 1998, ko je postal dosmrtni senator. V prepričanju, da ga ščiti poslanska imuniteta, se je septembra 1998 odpravil v London, kjer pa so ga na zahtevo španskega sodnika Baltasarja Garzona 503 dni zadrževali v priporu.

Potem ko so ga iz humanitarnih razlogov izpustili, se je 3. marca 2000 vrnil v Čile, kjer pa je moral prav tako odgovarjati na očitke pravosodja. Decembra istega leta ga je domači sodnik Juan Guzman zaradi t.i. karavan smrti, v okviru katerih so leta 1973 pobijali politične oporečnike, obtožil in zanj odredil hišni pripor. Ta primer je čilsko vrhovno sodišče julija 2002 postavilo ad acta, sklicujoč se na "lažjo demenco" Pinocheta.

Leta 2004 so sodni mlini proti Pinochetu znova začeli mleti, tokrat v primeru operacije Kondor, katere cilj je bila prav tako odstranitev političnih nasprotnikov. Takrat se je vrhovno sodišče odločilo, da Pinochetu odvzame imuniteto.

Novembra 2005 so nekdanjemu diktatorju odredili hišni pripor zaradi operacije Colombo

Novembra lani so nekdanjemu diktatorju za 49 dni odredili hišni pripor zaradi operacije Colombo, pokola nasprotnikov leta 1975, a tudi zaradi davčne utaje. Pinochet je bil namreč obtožen, da je na račune v tujini nakazal več kot 27 milijonov dolarjev. Iz pripora so ga izpustili 12. januarja letos.

Hišni pripor so zanj znova odredili 30. oktobra, zaradi zločinov v tajnem zaporu villa Grimaldi, a je lahko po plačilu varščina nekaj dni užival na svobodi. 27. novembra pa je čilski sodnik Victor Montiglio znova odredil njegovo aretacijo in hišni pripor, tokrat znova zaradi karavan smrti. Na svoj 91. rojstni dan, 25. novembra, je sicer končno prevzel politično odgovornost za dejanja ljudi pod njegovim vodstvom.

Zaradi hujšega srčnega napada pa so ga 3. decembra odpeljali v bolnišnico. Naredili so mu angioplastiko, s katero so mu omogočili boljši pretok krvi v srčni arteriji, poleg tega pa so mu odstranili tudi vodo iz pljuč. Kazalo je že, da si bo znova opomogel in so ga v četrtek že premestili z oddelka za intenzivno nego, a se mu je v nedeljo stanje nenadoma poslabšalo. Tokrat njegovo srce ni več zdržalo.