Tiskane izdaje
Sydney − »Zame Tony Abbott ni politik, ki bi lahko vodil državo!« mi pred volitvami odločno pravi Fiona Foley, znana avstralska aboriginska umetnica. Toda zgodilo se je ravno to. Konservativna opozicija s Tonyjem Abbottom na čelu je na tokratnih parlamentarnih volitvah dobesedno pometla z doslej vladajočimi in med seboj popolnoma sprtimi laburisti.
Laburisti Kevina Rudda, ki so leta 2007 v velikem slogu končali enajstletno vladavino konservativnega premiera Johna Howarda, so tokratne volitve v resnici izgubili predvsem zaradi nenehnih sporov znotraj stranke. Bob Hawke, nekdanji laburistični premier, ki je dobil kar štiri volitve zapored v osemdesetih in devetdesetih letih, je denimo izjavil, da so laburisti pravzaprav sami podarili zmago Tonyju Abbottu.
Z njim se strinja tudi Tanja Pliberšek, Avstralka slovenskega rodu in dosedanja (po mnenju mnogih nadvse uspešna) ministrica za zdravstvo v Ruddovi vladi. »Neenotnost pomeni smrt! Dejstvo je, da v stranki nismo bili dovolj disciplinirani,« dodaja Pliberškova, ki so jo sprva omenjali tudi kot kandidatko za novo voditeljico laburistične stranke, potem ko je Kevin Rudd po volilnem porazu odstopil s tega položaja. A kandidatov za Ruddovega naslednika je za zdaj več in na novo vodstvo stranke bo bržkone treba počakati še nekaj časa.
Dva prevrata
Laburisti so po zmagi na volitvah leta 2007 popolnoma obvladovali avstralsko politično sceno, na zvezni ravni in tudi v vseh zveznih državah. Toda leta 2010 je Julia Gillard z notranjim pučem spodnesla premiera Kevina Rudda in sama postala prva avstralska premierka v zgodovini. Junija letos, pičla dva meseca pred volitvami, ji je Kevin Rudd vrnil milo za drago in se s prevratom znotraj stranke znova zavihtel na premierski položaj. Čeprav je pred tem vso pomlad zatrjeval, da bo storil vse, da bo stranka z Julio Gillard na čelu na volitvah dobila še en mandat.
Ross Fitzgerald, častni profesor zgodovine na univerzi Griffith v Brisbanu, pravi da je spor med Gillardovo in Ruddom pravzaprav eden najbolj paradoksnih dotlej. Julio Gillard so podpirali (laburistični) poslanci, volivci pa ne, medtem ko je bil položaj pri Kevinu Ruddu ravno obraten. Zato so se v stranki med junijskim prevratom odločili za politika, ki ga bolj kot poslanci ljubijo volivci. Toda računica se ni izšla. Avstralski volivci so bili očitno naveličani spopadov znotraj laburistične fronte in so se raje odločili za spremembo.
Trgovina z begunci
Kevin Rudd, ki bo 21. septembra dopolnil 56 let, je z vnovičnim prihodom na čelo vlade poskušal storiti vse, da bi potapljajočo laburistično vlado rešil pred polomom. Potoval je po dolgem in počez. Avstralski novinarji so izračunali, da je v prvih 34 dneh (drugega) premierskega mandata prepotoval kar 55.000 kilometrov. Zato sta se ga v hipu oprijela kar dva vzdevka: Kevin 747 in »zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš« ...
V tem času je s predsednikom vlade Papue Nove Gvineje Petrom O'Neillom sklenil tudi nadvse umazan politični posel. Z vlado v Port Moresbyju se je namreč dogovoril, da bo ta v zameno za skoraj tri milijarde dolarjev pomoči prevzela vse begunce iz Azije, ki s čolni že leta prihajajo v Avstralijo. Trgovina z begunci naj bi bila vaba za desnico, toda tudi tu se je Rudd grdo uštel. Konservativci so namreč do ilegalnih priseljencev iz Azije še brutalnejši od laburistov, zato jih s to potezo seveda ni uspel zvabiti na svojo stran.
Tony Abbott, novi avstralski premier, ki bo 56 let dopolnil v začetku novembra, je protislovna osebnost. Končal je ekonomijo in pravo, toda v mladosti je bil tudi v semenišču pri jezuitih. Zdaj je poročen in ima tri otroke, toda Julia Gillard ga je lani kljub temu razglasila za »sovražnika žensk in politika z dvojnimi merili«. Zaradi nasprotovanja splavu in porokam istospolnih partnerjev velja med avstralskimi intelektualci za nazadnjaka brez primere. Čeprav je bil rojen v Londonu, je s svojimi političnimi zgledi bližje ameriški republikanski stranki kakor pa evropskim konservativnim strankam.
Drugorazredni politiki
Tony Abbott, ki je pred zmago laburistov leta 2007 kot minister že sedel v vladi Johna Howarda, je v predvolilni tekmi obljubljal, da bo zmanjšal davek na emisije toplogrednih plinov, ki ga je uvedla laburistična vlada, s čimer si je že nakopal srd zelenih. In zmanjšal bo tudi tako imenovani super davek na dobičke rudarskih podjetij, ki tožijo, da so zaradi njega postala nekonkurenčna. S tem je zagotovo dobil precej volilnih glasov, toda vprašanje je, če bo to dovolj za uspešno ekonomsko politiko.
Avstralski gospodarski čudež in razcvet zadnjih let je namreč temeljil predvsem na tako imenovanem »rudarskem boomu«, natančneje na izvozu železne rude in premoga na Kitajsko, ki je postala daleč najpomembnejši gospodarski partner Avstralije. Lanska trgovinska menjava je denimo dosegla kar 129,8 milijarde (ameriških) dolarjev, toda ker se kitajska gospodarska rast zmanjšuje, bo to zagotovo vplivalo tudi na avstralsko gospodarstvo. Država se je doslej resda izognila krizi, ki je tako dramatično vklenila ZDA in Evropo, toda poznavalci pravijo, da bo prej ali slej udarila tudi po celini »tam spodaj«. In z njo se bo morala spopasti prav nova vlada Tonyja Abbotta.
Avstralija že dolgo velja za »srečno deželo«. Toda ta znamenita fraza, ki si jo je omislil pisatelj in družbeni kritik Donald Horne, je že pred časom (ne)pričakovano ostala brez nadaljevanja. V njem namreč piše, da tej srečni Avstraliji žal vladajo drugorazredni politiki, ki si nezasluženo delijo njeno srečo ...
