Azija se duši v lastnem uspehu

V Pekingu je onesnaženost zraka kar šestkrat večja od ravni, ki je po mnenju WHO zgornja meja 
ogrožanja zdravja.

Objavljeno
28. september 2011 20.33
Posodobljeno
28. september 2011 20.41
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking

Peking - Edina stvar, ki lahko Pekinžane potolaži med prebiranjem poročila Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je njihovo mesto uvrstila med deset najbolj onesnaženih na svetu, je, da so razmere v indijskem New Delhiju, mongolskem Ulan Batorju in iranskem Ahvazu še precej hujše. Vprašanje, ki bi si ga morali kljub vsemu postaviti prebivalci kitajske prestolnice, pa je, kje so končala vsa tista sredstva, ki so jih pred olimpijskimi igrami 2008 vložili v čiščenje zraka, in kako živeti v smogu, ne da bi zboleli za katero od bolezni, ki jih povzroča onesnaženo ozračje.

WHO je v ponedeljek objavila seznam najbolj onesnaženih mest, ki temelji na poročilih o tem, koliko je v ozračju delcev, manjših od deset mikrometrov (PM10). Raziskava je trajala nekaj let. Da bi bile stvari glede onesnaženosti bolj jasne, je treba povedati, da WHO priporoča največ 20 mikrogramov PM10 na kubični meter zraka, pri čemer je v Ahvazu letno povprečje 372, v Ulan Batorju pa 279. Če kot merilo vzamemo onesnaženje, ki so ga izmerili v drugih azijskih mestih, je Peking s svojimi 121 mikrogrami na kubični meter v še dokaj dobrem položaju. Če izračunamo, koliko umazanije konča v pljučih Pekinžanov, pa ugotovimo, da je onesnaženost kar šestkrat večja od tistega, kar je po mnenju WHO zgornja meja ogrožanja človekovega zdravja.

WHO je seznam pripravila zato, da bi mesta po svetu spodbudila k čiščenju zraka, s čimer bi preprečili umiranje zaradi onesnaženja. Po zadnjih ocenah zaradi bolezni, ki so posledica vdihavanja onesnaženega zraka, na svetu vsako leto umre 1,3 milijona ljudi. Strokovnjaki te organizacije so prepričani, da bi lahko to umrljivost bistveno zmanjšali, če bi uvedli strožje ukrepe čiščenja. Stroški boja proti smogu bi bili poleg tega celo bistveno nižji od stroškov posledic onesnaževanja. V Aziji vse to dobro vedo, vendar so po eni strani tako zelo zavzeti z gospodarskim razvojem, po drugi strani pa se tako zelo opirajo na premog kot temeljno gorivo, da celo Pekingu, kjer sicer komunistična partija po navadi uresniči vse, kar si zamisli, ne uspe ohraniti modrega neba nad nebotičniki.

PM10 so sestavljeni predvsem iz žveplovega in dušikovega dioksida, ki ju v zrak izpuščajo termoelektrarne, avtomobili in tovarne. Ker so industrijsko proizvodnjo pred olimpijskimi igrami 2008 v glavnem izselili iz kitajskega glavnega mesta in ker so dolga leta namesto premoga vztrajno uvajali naravni plin, se Pekinžani sprašujejo, ali je mogoče, da že približno pet milijonov avtomobilov na tamkajšnjih cestah povzroča takšno onesnaženje. Od letos tudi v kitajski prestolnici izvajajo sistem omejevanja izdajanja registrskih tablic za nove avtomobile. Lastniki se morajo za to, da dobijo registrsko tablico, udeležiti posebne dražbe. Smoga kljub temu ni nič manj.