Vsakič, ko sem prek lesenega mostu, ki je v tistih časih kitajsko ribiško vas Shenzhen bolj ločeval kot povezoval z britansko kolonijo Hongkong, prišla na drugo stran, je bilo prvo, kar sem slišala, beseda »gai-bei«. V kantonskem narečju, ki ga govorijo Kitajci na jugu države, to pomeni »piščančja noga«, in to je bila prva kulinarična specialiteta, ki mi je dala vedeti, da sem na območju bogate Azije.Praviloma so jo prodajale ženske in moram reči, da je čudovito dišala po sojini omaki, v kateri so se kuhala velika piščančja bedra, in še po nekaterih začimbah, ki so dišale po svobodi. V Hongkongu se »gai-bei« jé ...