Tiskane izdaje
Izkušnje nas učijo, da je pri tako vrhunskih diplomatih, kot je Miliband, včasih pomembneje slišati tisto, česar minister ni rekel, kot pa izrečeno. Še zlasti, kadar je razprava tako burna, kot je bila dvodnevna v Bruslju, skupni imenovalec pa nazadnje tako ohlapen, kot je za vojaško zvezo nekakšno sklicevanje na »vladavino prava«. Prevedeno v »navadni« jezik bi namreč Milibandova izjava lahko pomenila, da so se ministri zmenili bistveno manj, kot so načrtovali, ali pa, da dogovor nikomur ni všeč in bo na pravega treba še malo počakati.
Bruseljski kompromis - vsaj po tistem, kar je o dogovorih smela izvedeti javnost - kaže natanko v to smer. V Natu se predvsem zaradi nemškega, pa tudi francoskega, španskega in italijanskega vztrajanja, da Gruzija in Ukrajina še nista zreli za MAP (Membership Action Plan), čeprav jima je bilo aprila na vrhu zveze v Bukarešti rečeno, naj počakata do decembra, o tem niso mogli dogovoriti. Do prehitre širitve Nata (pre)globoko v ruski trebuh najbolj zadržane evropske članice, ki nočejo povsem skvariti za Evropo vedno ključnih odnosov z Rusijo (seveda pa tudi ne svojih energetsko-investicijskih interesov), so izsilile sklep, po katerem Gruzija zaradi nejasnega statusa Abhazije in Južne Osetije potrebuje še nekaj časa, Ukrajina pa za podpis akcijskega načrta tako še ni zrela zaradi notranje razklanosti prebivalstva o smiselnosti vključitve v Nato.
Nemci, ki so bili že spomladi v Bukarešti najbolj proti, so to upočasnitev Natove širitve, ki jim je v marsičem uspela tudi zaradi ameriške »tranzicije« Bush-Obama, razumeli kot zmago evropske politike. Čeprav so morali za vsaj načelno obnovitev vse od avgusta zamrznjenega dialoga Nato-Rusija privoliti, da se bosta Gruzija in Ukrajina zvezi lahko približevali s pomočjo ločenih komisiji Nato-Gruzija in Nato-Ukrajina, kar je morda še slabše, in da bosta pri tem deležni vse Zahodne pomoči (pri tem so vztrajali Američani).
V Bruslju je bilo torej vse skupaj precej podobno nekakšnemu evro-atlantskemu balinanju z Rusijo, pri čemer je avgustovsko, zaradi ruske vojne z Gruzijo precej ostro »reštanje«, kakor balinarji v žargonu rečejo izbijanju nasprotnikovih krogel iz igre, tokrat zamenjalo taktično bližanje. In to takšno, da bo še vedno ostalo dovolj prostora za gruzinsko in ukrajinsko »kroglo«, ko in če se ju bodo v Washingtonu odločili zalučati Medvedjevu pod noge, vsaj navidezno pa tudi za kakšen evropski samostojnejši lučaj. Sarkozyjeva, z nemško podporo izrečena naklonjenost novi ruski pobudi za oblikovanje povsem nove »evropske varnostne arhitekture« je bila pri tem simptomatična, ameriško-britanski odgovor, da Nato, Ovse in prav na današnji dan pred 33 leti v Helsinkih začeti procesi povsem zadostujejo za varnost Evrope, pa prav tako.
Do januarja, ko bo Obama že moral namigniti, ali namerava aprila, na 60. obletnico Nata, v zvezo simbolično povabiti le Hrvaško in Albanijo ali pa še koga drugega, bi moralo to zadostovati. Če bo seveda pri čedalje bolj žgočem Afganistanu, ki se mu je pridružil še indijsko-pakistanski zaplet, na pomlad to sploh še pomembno.
