Tiskane izdaje
V avstrijski prestolnici je več kot 30 odstotkov prebivalcev tujega rodu - Zahodno od dunajskega Gürtla diši po čevapčičih Prva generacija gastarbajterjev po upokojitvi načrtuje vrnitev v domovino - Brez priseljencev bi bil Dunaj mesto duhov
Dunaj - Za turiste je Dunaj predvsem cesarica Sissi, Mozart s svojo glasbo in kroglicami, operni ples, dvorec Schönbrunn, staro mestno jedro z elegantnimi hoteli. Samo streljaj od Ringa, ki se še vedno blešči v nekdanji cesarski lepoti, pa je dunajski Gürtel, pas, kjer avtomobili in tovornjaki s svojimi izpušnimi plini prekrivajo seksklube in etnične in druge kavarne. Tu se začenja tudi dunajski Balkan, priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, tako tisti iz starih gastarbajterskih časov kot drugi iz vojnih, dajejo mestu enako prepoznaven pečat kot kakšen Hofburg, a le za tiste, ki se odpravijo malo stran od turističnih znamenitosti.
Slabe tri kilometre dolga Ottakringerstrasse, ki se od zahodnega dela dunajskega Gürtla vzpenja proti hernalskemu predmestju, je neuradna prestolnica dunajskega Balkana. Tam so seveda tudi Turki, pa Čečeni, Afričani in še kdo, vonj po čevapčičih in vseprisotna srbščina, hrvaščina ali bosanščina pa kažejo, kdo so pravi kralji tega dela mesta. Tukaj po hrvaških nogometnih tekmah divjajo avtomobili z rdeče-belo kockastimi zastavami, tu v lokalih za poceni mednarodne telefonske pogovore kličejo svoje sorodnike, tukaj v kavarnah s poetičnimi imeni Aurora ali Monaco razpravljajo o položaju v starih domovinah, o svoji prihodnosti.
Prišli so mladi, odhajajo »obrabljeni«
Za 62-letnega Srba Nikola Karačija je prihodnost v stari domovini, že se pripravlja na vrnitev v staro domovino, pravzaprav ne na svoj stari dom, saj je ta v kosovskem Prizrenu, kjer se Srbi ne počutijo ravno dobrodošle, za svoj novi stari dom si je izbral Požarevac. Žena se je že upokojila, po štirih operacijah srca ji ni treba več delati, počakala bosta še leto, da se lahko upokoji še on. In otroci, bodo šli z njima? »Eni bodo šli, drugi ne, a saj se ne bomo prilagajali otrokom, tudi naši starši se niso nam!« pove gospa Karačijeva. V nedeljo sta ravno zaznamovala obletnico svojega prihoda v Avstrijo, več kot tri desetletja so minila, odkar sta kot mlada delavca prišla, zdaj pa »odhajamo obrabljeni«, se zasmeji njuna znanka. A smeh ni grenak, čeprav v večini fizični delavci, so si vsi po vrsti doma zgradili hiše, nekateri celo dve, in z avstrijsko pokojnino bodo lahko dostojno živeli. Veliko bolj dostojno kot pa na dunajskem Ottakringu s starimi hišami iz devetnajstega stoletja, kjer tako kot v večini dunajskih okrajev ni veliko zelenja.
Dunaj v Avstriji dosega - pa najsi je na to ponosen ali pa ne - priseljenski rekord, kar 31,4 odstotka prebivalcev je po podatkih državnega statističnega urada tujskega izvora. Ker pa se priseljenci ne naseljujejo enakomerno, jih je v nekaterih, tako imenovanih boljših predelih mesta manj, zato pa je v številnih območjih na zunanji strani prometno gostega Gürtla, tisti, ki vodi stran od modnega, elitnega starega središča mesta, pogosto vtis, kot da bi bili v mešanici Tuzle, Carigrada in Abidžana. Največ je priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, po podatkih iz leta 2007 jih je na Dunaju nekaj manj kot 120.000, k tem je treba dodati še čez 170.000 ljudi druge in tretje generacije, ki so se rodili že na Dunaju, a so iz nekdanje Juge njihovi starši in stari starši. S tem so Hrvati, Srbi, Bosanci in drugi, Slovencev je bolj malo, daleč najštevilnejša etnična skupina v avstrijski prestolnici, Turkov prve in drugih generacij je na primer samo nekaj čez 100.000, Poljakov nekaj čez 60.000.
Pridni priseljenci
Kljub temu Ottakringu, Rudolfsheimu in drugim znamenito balkansko obarvanim območjem Dunaja grozi, da bodo izgubili ta del svojega barvitega značaja. Stari gostujoči delavci, kot so jih imenovali, se bližajo upokojitvi, od balkanskih vojn, ki so zaradi velike avstrijske gostoljubnosti prinesle nove valove, pa je tudi že skoraj dvajset let in v tem času so si najbolj pridni priseljenci, vsaj tisti, ki jim je dovoljeno delati, nabrali nekaj premoženja in si počasi lahko privoščijo kaj več od poceni najemniških stanovanj v petnajstem, šestnajstem ali šestem dunajskem okraju. »Donesi mi malto!« začne na gradbišču nasproti mojega stanovanja v enaindvajsetem okrožju Floridsdorf odmevati že ob sedmih zjutraj, pridni delavci se sporazumevajo skoraj izključno v srbohrvaščini. Ali vsaj v jeziku, ki je za Slovence srbohrvaščina, zanje pa je že dolgo ali srbščina ali hrvaščina ali pa bosanščina. Se kaj družite med seboj, vprašam skupinico, ki se je v nedeljo hladila v parku ob Thaliastrasse. Odkimajo. »Poleg tega Bosanci dobijo vse delo!« se pritoži eden od njih. Sami fizičnega dela ne potrebujejo več toliko, kmalu se bodo upokojili, zato pa ga njihovi otroci, vsaj tisti, ki jim v šoli ni šlo najbolje.
V prvi razred brez znanja nemščine
V manj zaželenih delih Dunaja ostanejo predvsem Turki, ki jim gre prilagajanje celo veliko slabše od rok kot izseljencem iz nekdanje Jugoslavije. Drugi generaciji je pogosto celo teže kakor prvi, starši in stari starši so konec koncev pogosto prišli v Avstrijo z delovno pogodbo v žepu, medtem ko moški pridno delajo, pa matere in stare matere ostanejo v svojem jezikovno in kulturno omejenem krogu in tam se vse do svoje šole skorajda izključno gibljejo tudi njihovi otroci. V nekaterih dunajskih okrajih so šolske statistike že kar grozljive, vse več otrok, ponekod kar prevladujoča večina, se v prvi razred vpisuje brez kakršnega koli znanja nemščine in takšnim je bila do zdaj prihodnost zapečatena. Počasi se mestne in državne oblasti sicer zbujajo, brezplačno in obvezno leto otroškega vrtca pred vstopom v šolo naj bi pomagalo tudi otrokom, ki jim družine ne omogočajo niti temeljne vpetosti v avstrijsko družbo, a je vprašanje, ali bo to zadostovalo. Priseljencem bolj naklonjene družbe se jezikovnih pomanjkljivosti lotijo agresivno, saj vedo, da niso nič bolj zaostali od drugih delov prebivalstva, a če nimajo možnosti za uresničenje svojih sposobnosti, hitro zaidejo v kriminal. Dunajska mestna oblast se trudi tudi drugače, ker dobro vedo, da v stanovanjske skupnosti, kjer lahko ljudje ugodno in počasi odkupujejo svoje stanovanje, priseljencem skorajda ne pustijo zraven, so zdaj začele ambiciozni projekt prenove zloglasnega Gürtla. S privlačnimi podstrešnimi stanovanji hočejo mestne oblasti privabiti predvsem mlade družine, tako avstrijske kot priseljenske.
Iz četrtkovega tiskanega Dela
