Države Zahodnega Balkana že dolgo veljajo za pastorke evropskega integracijskega procesa. Najbliže bruseljskim vratom naj bi bila Makedonija, ki se že od decembra 2005 ponaša celo s statusom kandidatke, odtlej pa zaman čaka na datum začetka pogajanj. Črna gora je sredi decembra lani vrgla rokavico Uniji, ko je vložila prošnjo za sprejem, a brez velikih upov, da bi se lahko pridružila Makedoniji v čakalnici.
Srbija bo aprila obhajala obletnico podpisa stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma (SAA), vendar bo postopek potrjevanja v Uniji stekel šele, ko bo svet EU na temelju pritrdilne ocene haaškega tožilca Sergea Brammertza ugotovil, da so beograjske oblasti izpolnile pogoj doslednega sodelovanja z Ictyjem, kar marsikje enačijo z aretacijo in izročitvijo Ratka Mladića. Kandidatskega statusa Srbije torej še ni mogoče pričakovati, še bolj oddaljena se zdi BiH, ki je SAA podpisala junija lani. Toda, odtlej trojna federacija zaradi obujenih političnih nasprotij poka mimo šivov daytonskih dogovorov.
Razmere na nestabilnem območju pred pragom Unije so redno predmet razprav evropskih zunanjih ministrov, ki z lekarniško preciznostjo tehtajo napredek političnih in gospodarskih reform držav Zahodnega Balkana, delijo dobrohotne nasvete vladam, po potrebi jih tudi okrcajo, ne da bi se na območju, ki so mu velmožje skupnosti že junija 2003 na vrhu v Solunu slovesno ponudili evropsko perspektivo, kaj bistveno premaknilo.
Svetli cilj se odmika v nedoločljivo prihodnost, kajti razen Hrvaške, ki se od oktobra 2005 pogaja o vstopu v EU, nobena od nekdanjih republik bivše Jugoslavije še ni dobila priložnosti za odločilni korak proti Bruslju. Vzrok naj bi bila »širitvena utrujenost«, s katero v Uniji elegantno pojasnjujejo očitno pomanjkanje politične volje (večine) članic, ki - tudi zavoljo slabih izkušenj z novinkama Romunijo in Bolgarijo - vselej najdejo vzrok za odlašanje z uresničevanjem solunske zaveze.
»Širitveni utrujenosti« se med vzroki za status quo pridružujejo še notranje težave Unije, s posledicami finančne krize in zaostrenimi gospodarskimi razmerami vred. Zanimanje za Zahodni Balkan je znova »obudila« predvsem visoka izpostavljenost evropskih bank, zato se slutnja komisarja Ollija Rehna, da utegne regija plačati zapitek zablod finančnega kapitalizma, ne zdi neutemeljena.
Iz torkove tiskane izdaje Dela