Države Zahodnega Balkana že dolgo veljajo za                     pastorke evropskega integracijskega procesa.                     Najbliže bruseljskim vratom naj bi bila Makedonija,                     ki se že od decembra 2005 ponaša celo s statusom                     kandidatke, odtlej pa zaman čaka na datum začetka                     pogajanj. Črna gora je sredi decembra lani vrgla                     rokavico Uniji, ko je vložila prošnjo za sprejem, a                     brez velikih upov, da bi se lahko pridružila                     Makedoniji v čakalnici.
 Srbija bo aprila obhajala obletnico podpisa                     stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma (SAA),                     vendar bo postopek potrjevanja v Uniji stekel šele,                     ko bo svet EU na temelju pritrdilne ocene haaškega                     tožilca Sergea Brammertza ugotovil, da so beograjske                     oblasti izpolnile pogoj doslednega sodelovanja z                     Ictyjem, kar marsikje enačijo z aretacijo in                     izročitvijo Ratka Mladića. Kandidatskega statusa                     Srbije torej še ni mogoče pričakovati, še bolj                     oddaljena se zdi BiH, ki je SAA podpisala junija                     lani. Toda, odtlej trojna federacija zaradi obujenih                     političnih nasprotij poka mimo šivov daytonskih dogovorov.
 Razmere na nestabilnem območju pred pragom Unije                     so redno predmet razprav evropskih zunanjih                     ministrov, ki z lekarniško preciznostjo tehtajo                     napredek političnih in gospodarskih reform držav                     Zahodnega Balkana, delijo dobrohotne nasvete vladam,                     po potrebi jih tudi okrcajo, ne da bi se na območju,                     ki so mu velmožje skupnosti že junija 2003 na vrhu v                     Solunu slovesno ponudili evropsko perspektivo, kaj                     bistveno premaknilo.
 Svetli cilj se odmika v nedoločljivo prihodnost,                     kajti razen Hrvaške, ki se od oktobra 2005 pogaja o                     vstopu v EU, nobena od nekdanjih republik bivše                     Jugoslavije še ni dobila priložnosti za odločilni                     korak proti Bruslju. Vzrok naj bi bila »širitvena                     utrujenost«, s katero v Uniji elegantno pojasnjujejo                     očitno pomanjkanje politične volje (večine) članic,                     ki - tudi zavoljo slabih izkušenj z novinkama                     Romunijo in Bolgarijo - vselej najdejo vzrok za                     odlašanje z uresničevanjem solunske zaveze.
 »Širitveni utrujenosti« se med vzroki za status quo pridružujejo še notranje težave Unije, s                     posledicami finančne krize in zaostrenimi                     gospodarskimi razmerami vred. Zanimanje za Zahodni                     Balkan je znova »obudila« predvsem visoka                     izpostavljenost evropskih bank, zato se slutnja                     komisarja Ollija Rehna, da utegne regija plačati                     zapitek zablod finančnega kapitalizma, ne zdi neutemeljena.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
    
	
            
                        
    
    
 
				 
						   
					 
        
          
          
                        













 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								 
									
																										
								
												
	
								