Tiskane izdaje
V njegovih očeh se je v zadnjih dveh tednih javna in medijska pozornost skorajda v celoti usmerila na njegovo osebnost in njegovo disertacijo. Na drugi strani je bila tragedija v Afganistanu, v kateri so umrli trije nemški vojaki, potisnjena v ozadje. Tudi mediji naj bi nosili del odgovornosti, saj so vplivali nanj in njegovo družino. »Ti mehanizmi so lahko uničujoči,« je ugotavljal. Sprejel da je odločitev, ki bi jo zahteval tudi od drugih, »Vedno sem se bil pripravljen bojevati. A prišel sem na mejo svojih moči. Najlepša hvala,« je Guttenberg končal svoj nastop in odkorakal.
Z odstopom se je končal bliskoviti politični vzpon mladega frankovskega barona, ki je v prvo ligo nemške politike vstopil šele pred dvema letoma, ko je v vladi velike koalicije postal zvezni gospodarski minister. S svojo podobo, družino in plemiškim izvorom je postal pravi medijski zvezdnik in najbolj priljubljeni nemški politik. Član bavarske Krščansko-socialne unije (CSU) je postal veliko upanje nemških konservativcev. Edinstveni nemški politik, drugačen od bolj ali manj duhamornih predstavnikov nemškega političnega razreda, je postal neuradni kandidat za prihodnjega kanclerja.
Do škandala z njegovih doktoratom. V njem so v medijih in na spletu odkrili toliko plagiatov, da se je na koncu moral odpovedati nazivu doktorja prava, ki ga je dobil na univerzi v Bayreuthu. Plagiati so se pojavili na okoli dveh tretjinah strani, skupaj obsegajo več kot petino besedila. Zavračanje odgovornosti (sprva je očitke o plagiatu označil za nesmisel) je še okrepilo pritisk nanj. Poseben fenomen je bilo ohranjanje njegove velike priljubljenosti med afero. Tudi največji bulvarski časnik Bild se je odkrito postavil na Guttenbergovo stran, češ, minister, ki odlično opravlja svoje delo, se je že tako pokesal.
Osupla kanclerka in mobilnik
Razplet afere je za kanclerko Merklovo neprijeten, v opoziciji so njeno ravnanje v primeru Guttenberg razglasili za orjaško blamažo. Informacijo o odstopu je dobila med obiskom sejma CeBIT v Hannovru, na televizijskih posnetkih je z zaskrbljenim izrazom na obrazu pisala kratka sporočila na svojem mobilnem telefonu. Čeprav je Guttenberg spričo velike priljubljenosti veljal za njenega hipotetičnega tekmeca v konservativnem taboru, je najbolj politično težavna njena drža, saj je do zadnjega vztrajala pri Guttenbergu in ga ni hotela odstaviti. Odstop ministra, »ki je navduševal ljudi za politiko«, je sprejela s težkim srcem, a ima razumevanje za njegov korak.
Najbolj razširjena teza je bila, da so Merklovo vodili predvsem pragmatični interesi. Ker je Guttenberg priljubljen, je bil v celotnem konservativnem taboru, ne glede na afero, obravnavan kot vlečni konj pred več deželnimi volitvami v letošnjem letu. Upali so (tudi Guttenberg je očitno imel enako taktiko), da se bo škandal tako ali tako slej ko prej začel umirjati. Po eni od teorij bi Guttenberg ostal na položaju vsaj do ključnih volitev v Baden-Württembergu konec meseca. Poleg tega je energično vodil največjo reformo nemške vojske v zgodovini, politični zapleti z menjavo ministra bi projekt utegnili upočasniti.
Vstaja akademske elite
Tudi argumentacija Merklove je bila neobičajna. Po izbruhu afere je namreč trdila, da v vlado ni povabila znanstvenega asistenta, marveč obrambnega ministra. Takšna delitev osebnosti na dva dela so znanstveniki, časopisje in opozicija ostro napadli. Zlasti predstavniki akademske sfere so v zadnji fazi afere okrepili pritisk. V ponedeljek je več kot 30.000 ljudi z akademsko izobrazbo poslalo kanclerki peticijo, v kateri so ji očitali zasmehovanje znanstvenega dela. Še več, njena drža da je dajala občutek, da je nezakonito pridobljeni doktorski naziv le »kavalirski delikt«.
Za nemško akademike je posebno kočljivo, da je takšno stališče kanclerke v nasprotju s ciljem Nemčije, ki se v svetu predstavlja kot dežela idej. Tudi zavzemanje za spoštovanje intelektualne lastnine (denimo ostri očitki Kitajski) je med prednostnimi nalogami nemške vlade. Ker je bila sama Merklova znanstvenica in ker je tudi njen mož Joachim Sauer vrhunski znanstvenik, je bilo takšna drža še posebno presenetljiva. »Če kanclerka ali vlada ne bosta ukrepali, bo odnos med znanostjo in politiko trajno moten,« je večer pred odstopom Guttenberga na ZDF opozoril profesor prava iz Bayreutha Oliver Lepsius.
Poleg tega je bilo v zadnjih dneh očitno, da so v liniji obrambe Gutteneberga v CDU/CSU začele nastajati luknje. V čedalje več nastopih so bile očitne kritike ministrovega ravnanja. Predsednik bundestaga Norbert Lammert (CDU) je posledice afere primerjal kar z žebljem v krsti zaupanja v demokracijo. Za parlament je afera že tako boleča, saj je Guttenberg v doktoratu kot plagiate uporabil več del parlamentarne znanstvene službe. Ministrica za izobraževanje Annette Schavan pa je omenjala sramoto. Posebno kočljivo je bilo, ker so bile v primeru Guttenberg na preizkušnji ključne vrednote konservativcev, kakršni sta poštenje ali verodostojnost.
Vlada bo zadevo najbrž poskušala čim prej pospraviti z mize, 39-letni Guttenberg (njegov naslednik na ministrskem položaju še ni znan) lahko upa na drugo priložnost v prihodnosti. Negotovo je, ali lahko s takšnim madežem sploh še postane zvezni kancler. Primerov uspešne vrnitve v politiko je v povojni Nemčijo kar veliko. Današnji finančni minister Wolfgang Schäuble je, denimo, je pred desetletjem odstopil s položaja predsednika CDU, ker je bil vpleten v veliko afero, povezano z nezakonitim financiranjem stranke. Tudi legendarni bavarski politik Franz Josef Strauß je v šestdesetih letih odstopil s položaja obrambnega ministra (preiskava v Spieglu), pozneje pa je postal ministrski predsednik Bavarske.
